Snežna jama in Raduha 18.09.2022

26 članov pohodniškega društva Novo mesto smo se v nedeljo, 18.9. ob 7. uri zbrali na parkirišču Osnovne šole Bršljin in se  s tremi kombiji odpravili proti  Mozirju, Snežni jami in Raduhi.

Vožnja, ki je trajala dobri dve uri, je potekala brez zapletov in v prijetnem vzdušju.

Okoli 9.30 smo prispeli na parkirišče pod Snežno jamo, kjer smo se opremili za ogled jame in za pohod proti vrhu Raduhe.

 

Pred jamo nas je pričakal vodič, jamar, ki nam je povedal nekaj o zgodovini in odkritju Snežne jame.

Jama se nahaja na nadmorski višini 1500m, in je ena najveličastnejših gorskih jam na svetu. Odkrita je bila pozno, šele leta 1981.

Vodnik nam je razdelil karbidovke in odpravili smo se v globino. Po lestvah navzdol do prvega dela jame, ki je osvetljen. Prikazale so se nam čudovite kreacije narave, reke, ki je včasih tekla po tej poti. Kapniki, zavese, stari menda tudi 14 milijonov let. V ledeni dvorani smo videli ostanke treh ledenih stebrov, nato pa se podali v neosvetljen del jame. Jama meri v dolžino dobrih 1300m in je 80m pod površjem. Za oglede je urejenih 800m jame.

Na koncu jame smo ugasnili svetila in si pričarali popolno temo. Bolj prijetno je bilo doživeti ta občutek popolne teme v družbi, kot pa, če bi bil popolnoma sam.

Vrnitev na površje je potekala malo hitreje in mislim, da smo si kar oddahnili, ko smo zagledali dnevno svetlobo.

 

Kratko smo še postali, pomalicali in se odpravili, da dosežemo vrh Velike Raduhe, ki meri 2062mnv.

Velika Raduha je z svojo višino najvišji vrh Raduhe, pogorja, ki se strmo dviga vzhodno od Robanovega kota. Z vrha se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Kamniško Savinskih Alp ter Olševi, Peci, Uršlji gori, Travniku, Goltem ter večini vrhov nad osrednjim delom reke Savinje.

 

Na poti so se nam odpirali čudoviti razgledi, vreme nam je bilo res naklonjeno.

 

Prvi sneg ob poti in na poti niti ni bil presenečenje, glede na vreme prejšnjih dni.

Do vrha smo potrebovali kar dve uri. Pot je bila na mestih spolzka, blatna in potrebna je bila previdnost. Ustavljali pa so nas tudi čudoviti razgledi, na zelene dolinice in zasnežene vrhove okoliških gora.

 

Priti na vrh je vedno veličasten občutek. Gora nam je dovolila, da se z njenega vrha razgledamo, da se za trenutek ustavimo in samo občudujemo vso lepoto, ki se nam ponuja z vrha. Tudi malica je prav pasala in požirek tekočine prav tako. Še skupinsko slikanje in odpravimo se v dolino. Tokrat po drugi poti, do koče.......

Tudi pri spustu je bila potrebna previdnost, zaradi razmer na poti. Malo je celo začel naletavati sneg, ples drobcenih snežink nas ni spremljal dolgo.

Noge so že postajale utrujene in ko smo zagledali kočo, smo se je zelo razveselili.

Lepo obnovljena koča na Loki nam je ponudila kratek počitek, pijačo, kavico, topel obrok.

Okrepčani, z novimi močmi, smo se odpravili do parkirišča , kjer so nas čakali kombiji.

 

Pot domov je minila, ob večjih postankih, kar hitro.

Zadovoljni, ker smo zelo lepo in prijetno izkoristili nedeljo, naredili nekaj zase, uživali v prijetnem druženju, , smo se , še vedno pod vtisi lepot Snežne jame in čudovitih razgledov z vrha Raduhe, odpravili vsak proti svojemu domu.

 

Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Božo Mlakar

 

Tabor je potekal od ponedeljka, 11. 7. 2022, do petka, 15. 7. 2022. Nastanjeni smo bili v planinski koči Vogar. Na taboru je bilo 29 udeležencev, od tega 23 otrok, od 6 do 14 let. Vodja tabora je bil Tone Markovič. Ture smo vodili vodniki: Tone in Majda Markovič, Marjeta Martinčič in kot pomočnik vodniški pripravnik Božo Mlakar. Plezanje pa je vodil vodnik, alpinist Igor Cibic.

V času tabora smo imeli po eno planinsko turo dnevno. Prvi dan smo se odpeljali na  Bled, si ogledali predstavitev Triglavskega narodnega parka v TIC-u in zelo zanimivo razstavo o planinstvu. Sledilo je kopanje v Bohinjskem jezeru in medsebojno spoznavanje udeležencev. Po kopanju smo se uredili za prvo planinsko turo od jezera, nad Staro Fužino, na Vogar. Pot je bila za nekaj udeležencev naporna, zato smo počasi napredovali. Udeležence je očaral pogled z vzletišča na jezero, okolico. V koči smo se nastanili, spoznavali okolico koče, se družili, izdelali razglednice in jih napisali, izžrebali smo skrite prijatelje, analizirali prvi dan in dobili so napotke za turo naslednjega dne, preostali čas pa smo se igrali pred kočo.  

Drugi dan smo šli na Planino pri jezeru. Planina je vse očarala s svojo edinstveno lepoto. Po malici smo nadaljevali s turo na planino Viševnik, kjer smo imeli počitek pri Bergantovem zavetišču in zanimiv pogovor z oskrbnikom. Na planinskem pašniku je bilo zelo veliko planinskega cvetja, ki smo ga opazovali, poimenovali in si skušali čim več zapomniti . Nad planino Viševnik smo občudovali razgled na planino in okoliške vrhove. Nadaljevali smo mimo brezna pri Gamsovi glavici, si ogledali vstopno jamo in prebrali podatke na informativni tabli. Pri strmem delu spusta smo povečali medsebojno razdaljo in bili previdnejši. Na vmesnih počitkih smo se sladkali s sadjem, piškoti in oreščki. Zaskrbljeno smo si ogledali številne stoječe in že podrte smreke, ki jih je uničil lubadar. Po sečnji in spravilu lesa so veliki opustošeni predeli, ki so prav žalostni prizori v tej čudoviti naravi. Tura je bila dolga in naporna in vsem zelo všeč. Popoldne smo izpolnili planinske dnevnike, ustvarjali, se igrali družabne igre. Po večerji smo imeli Planinsko šolo in dejavnosti po želji.

Tretji dan smo šli na planino V Lazu. V dveh rundah sta nas vodnika prepeljala na parkirišče Blato. Od tam smo krenili po malo označeni in slabo shojeni poti na planino, kjer nas je pričakala Lucija, ki na planini vodi pašo krav in izdelavo sira. Najprej smo se ob stanu odpočili, odžejali in okrepčali z žganci in kislim mlekom. Ogledali smo si, kako izdelujejo sir in še najstarejši stan, kjer je vse tako, kot je bilo nekoč. Navdušeni nad lepoto in vsemi zanimivostmi smo zapustili planino in se po isti poti vrnili na izhodišče. Planina V Lazu je bila vsem zelo zanimiva in všečna, ker jo obdajajo zelo visoke gore. S parkirišča sta nas spet odpeljala in nam prihranila naporno hojo po asfaltu. Žalostno je bilo gledati podrte smreke zaradi lubadarja in vetroloma.

Četrti dan smo imeli orientacijsko tekmovanje po planini, pri katerem so uživali, bili uspešni in hitri. Popoldne smo imeli prosto, dejavnosti po izbiri in Planinsko šolo. Pisali so tudi test in bili vsi zelo uspešni. Zvečer smo imeli športne, zabavne igre, analizo in razkritje skritih prijateljev, pri tem smo se zelo zabavali.

 

V petek smo se poslovili od prijaznega osebja in sestopili v Staro Fužino. Odpeljali smo se na plezališče nad Belvederjem, kjer nam je alpinist že napeljal vrv za varovanje pri plezanju. V večini so plezali in bili navdušeni nad novo izkušnjo. Nekateri so bili zelo vztrajni in so splezali zelo visoko. Navdušeni so bili nad spuščanje po vrvi. Tisti, ki niso plezali so vzpodbujali in hvalili plezalce. Nekaj časa pa so v senci gradili iz vej in storžev. Seveda pa ni manjkalo tudi ciljanja in obmetavanja s storži. Bilo je zelo vroče in s sočna lubenica nas je prijetno osvežila. Prepeljali smo se v Srednjo vas  na pico. Sledila je vožnja v Novo mesto, kamor smo se pripeljali z zamudo zaradi gneče pri Ljubljani. Pred starši so vsi prejeli prislužena priznanja. Vodja je na kratko poročal o taboru in se vsem zahvalil za zelo uspešno planinarjenje, prijetne medsebojne odnose,  pridobljena znanja Planinske šole in nove izkušnje. Starši in vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni.   

Tabor smo z eno poškodbo (natiskani prsti na nogah), nekaj žuljev in manjših prask in z zadovoljstvom vseh uspešno zaključili.

Naš tabor so finančno podprli: MO NM, MK PZS, Adria Mobil, Folijaplast in Tomas, za kar se jim zahvaljujemo.

 

Poročilo pripravila: Majda  Markovič

Fotografije:Božo Mlakar in Majda Markovič

 

V petek 3.6.2022 ob 3:30 uri zjutraj sem se kot član in predstavnik Pohodniškega društva Novo mesto z osebnim vozilom odpeljal na srečanje planincev Balkana v mestu Negotino, Severna Makedonija. Na srečanje v Severno Makedonijo sem odšel sam, ker ostali člani društva so imeli druge obveznosti zato niso imeli čas za pot. Do Beograda sem potoval sam. V Beogradu so se mi pridružili srbski planinci in sicer dva iz PSK Pobeda Beograd in eden iz PSK Železničar Beograd. Ob 12:15 uri smo skupaj odpotovali proti Negotino kamor smo prispeli ob 18:00 uri. V petek smo imeli vsi predstavniki planinskih društev še delovni sestanek, kjer se je analiziralo dosedanje delo in analiza zadnjega srečanja balkanskih planincev, ki je bilo v Novem mestu. Gostitelji smo bili planinci Pohodniškega društva novo mesto. Še enkrat so se vsi udeleženci, ki so bili na srečanju v letu 2021 zahvalili na zelo uspešni in dobro izpeljani organizaciji »Balkanskih susreta 2021« v Novem mestu. Na sestanku se je določilo tudi organizatorja in gostitelja »Balkanskih susreta 2023«.  Javili so se predstavniki PSK Pobeda Beograd z obrazložitvijo, da v letu 2023 praznujejo 75 let planinskega društva Pobeda in bi srečanje še dodatno obogatilo njihov jubilej. Vsi prisotni predstavniki planinskih društev so se enotno strinjali ter glasovali , da podprejo  PSK Pobedo za organizacijo srečanja. Srečanje bo v mesecu juniju 2023 v planinskem domu na Rajcu. Točni datum organizatorji PSK Pobeda še sporočijo vsem društvom. V nadaljevanju delovnega sestanka je predsednik PD Negotino Aleksandar Gičovski - domačin in organizator srečanja, predstavil program planinskih aktivnosti za  soboto 4.6., in nedeljo 5.6.2022. V soboto 4.6.2022, smo se razdelili v tri skupine in sicer dve za planinske ture in ena skupina katera ne bo na planinskem pohodu. Zahtevnejša planinska tura je obsegala dobrih šest ur hoje v obe smeri.  Druga skupina je imela skupno tri ure hoje in tretja skupina se z vozili odpeljejo na ogled lokalne vinske kleti. Jaz sem se udeležil »težje« skupine, ki je imela za cilj povzpeti se na vrh Kozjaka 1747 m. Planinska tura na Kozjak 1747 m ni bila tehnično zahtevna. Gora Kozjak je »vrh osamelec«, kar nam je omogočalo prekrasen razgled daleč naokoli. Po dobrih treh urah vzpona smo se povzpeli na vrh Kozjak od koder se nam je odprl razgled »skoraj na pol Severne Makedonije«. Po počitku in malici smo se vsi udeleženci srečanja skupinsko slikali in pri tem tudi pokazali naše klubske zastave. Skupinsko slikanje z društvenimi zastavami je potekalo hitro in dobro organizirano. Sestopili smo po isti planinski poti nazaj do avtobusa. Po povratku v hotel, smo imeli čas za kosilo in ureditev (tuširanje), za večerno glavno druženje planincev Balkana. Ob 20:00 se je pričel glavni del »Balkanskih susretov«, kjer so domačini in organizatorji iz PD Negotino pripravili krajši kulturni program, pozdravili vse prisotne udeležence in podelili priznanja svojim zaslužnim planincem. Tudi gostje so prinesli domačinom simbolična in različna darila v spomin na planinsko druženje ter jim prenesli pozdrave od svojih članov društva. Po uradnem delu srečanja je sledila večerja in druženje ob živi glasbi in plesu daleč v zgodnje jutranje ure nedelje.

V nedeljo zjutraj po zajtrku je sledilo ob 9:00 uri poslovilno skupinsko slikanje pred hotelom v katerem smo prespali. Ob 9:30 uri smo se poslovili in se svojimi vozili odpravili na pot proti domu. S krajšimi počitki in mejnimi kontrolami dokumentov (na treh mejah kar šest krat kontrola dokumentov), je moja pot nazaj v Novo mesto minila brez zapletov. V Novo mesto sem prispel v nedeljo zvečer 5.6.2022 točno ob 22:00 uri pred blok v katerem stanujem.

 

 

Novo mesto, 6.6.2022                                                                                         Mladen Živković 

                                       

 

Na povabilo Planinskega društva Postojna se nas je nekaj udeležilo Furmanskega praznika, ki se vsako leto odvija v Postojni. Na njem so predstavljeni furmani, ki so zaznamovali te kraje. Razstavljena je tudi replika jambora, ki je bil dolg 64 metrov. Tak jambor je bil največji, ki so ga preko Postojne peljali do morja v Trst.

V sklopu Furmanskega praznika je tudi pohod, ki ga organizira planinsko društvo Postojna. Celoten pohod je dolg 20 kilometrov in približno 450 višinskih metrov. Zaradi vročine smo prehodili samo 12 kilometrov. Pred, med in po pohodu smo se družili, zmenjali izkušnje in cilje za to poletje. Hitro je mineval čas in že smo se morali posloviti z obljubo, da se kmalu spet vidimo.

 

Fotografije: Majda Markovič

Zapisal: Tone Markovič