PLANINSKA TURA NA ŠUMBERK

 V soboto, 15. 1. 2021, se nas je 19 planincev zbralo že ob 6.30, na železniški postaji Bršljin. Z novim, modrim vlakom smo se zelo udobno peljali do Velikega Gabra.

V hladnem  jutru smo se dobre volje podali na pot skozi še spečo vas. Ko smo zavili na kolovoz,  nam je pod nogami škripal zmrznjen sneg. Zasnežena pokrajina se je lesketala v prvih sončnih žarkih. Tiho smo hodili in uživali v lepoti narave. Ob obori smo postali in opazovali čredo košut in jelena, ki se je razkazoval v vsej svoji lepoti. Krajši strm vzpon nas je segrel. Nadaljevali smo po grebenu gozda, gozdnih jasah, ob ograjenih pašnikih, mimo osamljene kmetije, za vasema Dole in Gombišče. Po uri hoje se nam je prilegel počitek z malico iz nahrbtnikov. Siti, odžejani in spočiti smo nadaljevali z rahlim vzponom po Jakobovi poti do vasi Sela Šumberk. V vasi smo si ogledali jaslice v naravni velikosti, ki so jih postavili vaščani, vaški trg z vodnjakom, cerkev in vrtec. Vtisnili smo si tudi žig Jakobove poti. Nadaljevali smo po cesti, zavili v gozd na stezo, ki se je vzpenjala vse do razvalin gradu Šumberk. Navdušeni nad razgledom smo se razgledovali in prepoznavali videne vrhove, vasi. Vodnika Majda in Tone sta povedala nekaj zanimivosti o zgodovini gradu, grajski kapeli, grajsko legendo o zakleti princesi, o Josipu Jurčiču, ki je v svojih delih opisoval te kraje. Po skupnem fotografiranju smo se previdno spuščali po strmi, drseči stezi ob gradu, cerkvi. V gozdu je strmina popustila in hoja je bila prijetno sproščena. Pri kapelici, ob robu gozda smo postali in se ozrli nazaj proti gradu, ki kljub ruševinam, še vedno deluje zelo mogočno. Pohiteli smo skozi vas Arčelca do vasi Replje, kjer smo imeli v čebelnjaku čebelarsko dobrodošlico, malico, ogled čebelnjaka s kratko predstavitvijo življenja čebel. Ob prijetnem druženju smo si ogledali še dva filma s planinskih tur. Poleg zanimive gorske narave smo bili pozorni na poznane planince, ki so bili na posnetkih precej mlajši, brez pleš in sivih las. Čas neizbežno teče in nas neopazno spreminja. Ob 15.00 je po nas prišel avtobus in nas odpeljal nazaj v Novo mesto.

Zadovoljni z zanimivo zimsko turo, z novimi spoznanji, prijetnimi doživetji in sproščenim druženjem, smo odmislili utrujenost, težko zgodnje vstajanje, mraz, ki nas je še v mraku ščipal v lica. Za taka doživetja, se je splačalo potruditi in si hkrati tudi utrditi zdravje in dobro počutje.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Tone Markovič in Marjana Meznarčič

Stojna - 8. januarja 2022

Z osebnimi avtomobili se nas je 8. januarja 2022 11 udeležencev odpeljalo v zasneženo Kočevje. V hudem mrazu (-10 stopinj C), ob 8. uri zjutraj, smo bili vsi kaj hitro pripravljeni za na pot. Takoj, ko smo se za zadnjimi hišami začeli strmo dvigovati v gozd je mraz popustil in kljub klancu je bila hoja prijetnejša. Po dobri uri hoje po snegu smo prispeli pod vznožje Fridrihštajna. Sledil je še zadnji vzpon in že smo bili na vrhu hriba, kjer je nekoč stal mogočen grad Veronike in Friderika Celjskega. Po krajšem počitku, slikanju in uživanju v prečudovitih razgledih smo se spustili nazaj do ceste in takoj pri gozdarski koči odvili levo. Po nekaj sto metrih smo ponovno zavili v klanec, pred nami je bil Požgani hrib. Nadaljevali smo po vršnjem grebenu proti severu, nato pa sestopili do Koče pri Jelenovem studencu. Kočevski planinci so nas prijazno sprejeli in nam postregli z joto in seveda pijačo. Prijetno okrepčani smo se po strmi poti povzpeli na Mestni vrh. Z vrha smo se spustili do razglednega stolpa in si ponovno vzeli nekaj minut za občudovanje bližnje in daljne okolice. Pred nami je bila praktično cela Slovenija. Res prečudoviti razgledi. Sledil je še sestop nazaj v Kočevje in vožnja do Novega mesta. Zadovoljni smo se vrnili ob 16. uri.

20220108_124232.jpgIMG_20220108_110316.jpgIMG_20220108_091941.jpgIMG_20220108_133058.jpgIMG_20220108_133111.jpgIMG_20220108_091829.jpgIMG_20220108_133146.jpg

PLANINSKA TURA PO STRAŠKEM HRIBU

 V soboto, 18. 12. 2021, se nas je 14 planincev zbralo na parkirišču pri železniški postaji v Straži, kamor smo se pripeljali z avtomobili. V hladnem in meglenem jutru smo se dobre volje podali na pot, prepričani, da nas na vrhu čaka sonce.

Pot se takoj na začetku začne zmerno vzpenjati po naselju, mimo cerkve Svetega Tomaža, ob mešanem gozdu in nato po srednji poti med vinogradi. Med vzpenjanjem smo delali krajše postanke za pitje, slačenje, fotografiranje, počitek, branje informativnih tabel. Zaradi goste megle smo videli le bližnje zidanice, drevesa, vinograde. Zadnji del poti se ves čas strmo vzpenja. Za zadihanost in rdečico na licih smo bili takoj ob prihodu na vzletišče Peter, nagrajeni s soncem. Ko smo se obrnili v dolino, smo pred seboj zagledali megleno »morje«. Iz megle je kot otok kukal vrh Ljubna, v ozadju pa so bili  Peščenik, Mirna gora, Gače, Rog, Sveti Peter,,, Posedali smo na klopcah, na soncu, s sendviči v rokah, zagledani v meglen razgled, ki je bil nekaj posebnega in nam je bil na nek način všeč. Z nastopom se ni nihče želel predstaviti, zato smo se vsi igrali besedno igro in igro Bingo, ki je določila vrstni red za izbiro darilca. Po skupnem fotografiranju smo počasi in previdno odšli po drseči stezi po strmem vzletišču zmajarjev, nato med vinogradi, po gozdni stezi, ozkih cestah med vinogradi, nazaj v Stražo. Na parkirišču si je vsak izbral darilce.

Kljub megli, ki nas je prikrajšala za razgled, smo bili zadovoljni, da smo preživeli prijetno dopoldne v naravi in dobri družbi. Preden smo se razšli, smo si zaželeli prijetne praznike in srečno v letu 2022.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Fredi Bančov in Andrej Kovačič

 

PLANINSKA TURA NA KRIM - 20.11.2021

V soboto, 20. 11. 2021, se nas je 20 planincev zbralo na parkirišču v Iškem Vintgarju, kamor smo se pripeljali z avtomobili. V hladnem in meglenem jutru smo se želeli ogreti s kavico, a je bilo ob 9.00 še zaprto.

Po uvodnem pozdravu, predstavitvi ture, zanimivih informacijah o soteski reke Iške, Iškem Vintgarju, Krimu, smo se podali na pot. Pot se takoj na začetku začne zmerno vzpenjati po mešanem gozdu. Zelo shojena in z markacijami vidno označena steza je bila na debelo pokrita s pisanim, šelestečim listjem. Ta lepa preproga pa je pokrivala veje, kamne, ki so se zapletala pod nogami. Bili smo zelo previdni, predvsem pri sestopu. Skozi meglo so se prebijali sončni žarki in napovedovali sončen dan. Med vzpenjanjem smo delali krajše postanke za pitje, slačenje, fotografiranje, počitek, oglede. Tudi skromen prigrizek iz nahrbtnika smo si privoščili. Zadnji del poti se ves čas strmo vzpenja. Za zadihanost in rdečico na licih smo bili takoj ob prihodu pred kočo na Krimu, bogato nagrajeni z razgledom. Videli so se Julijci, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, naši Gorjanci, nižji hribi, vasi,, Ljubljana pa je bila zakrita z meglo. Iz megle sta kukala vrhova Šmarne gore in Rašice. Uživali smo v razgledu in poimenovali videne vrhove. Pri fotografiranju smo si za ozadje v večini izbrali Triglav.

Po dveh urah hoje nam je že krulilo v želodcih in ob pogledu na porcije jote, ričeta, štrukljev, jabolčnega zavitka so se nam pocedile sline. Vsak si je izbral priljubljeno jed iz ponudbe ali iz nahrbtnika in se okrepčal.

Kadar je tako prijetno, kot je bilo v soboto na Krimu, čas teče prehitro. Po skupnem fotografiranju pred kočo, smo po isti poti previdno pohiteli v dolino. Za ogled partizanske bolnišnice Krvavica, se nismo odločili, ker smo se bali prekoračiti čas parkiranja. Ogledali pa smo si fotografije na mobitelu, ki jih je poiskal Andrej. Pri avtomobilih smo bili točno ob 15. uri, ko se je iztekel čas parkiranja. S parkiranjem imamo nekaj dragih izkušenj, zato smo bolj previdni.

Prepeljali smo se še na ogled Jezera, katerega okolica je zelo lepo urejena, v njem pa sta elegantno plavala laboda. V lokalu za nas ni bilo prostora. Vztrajno smo iskali in našli prostor v lokalu Pr Pavletu. Všeč nam je bilo, ker so nam natančno pregledali potrdila o PCT. Seveda smo jih vsi imeli, ker je bil to pogoj za udeležbo na turi. Ob pijači smo poklepetali, se nasmejali in enotno zaključili, da smo preživeli prijeten dan v čudoviti naravi in dobri družbi. S pomočjo navigacije smo našli pot iz meglene Ljubljane proti domu.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Robert Bozovičar in Tomaž Struna

 

PLANINSKA TURA NA RATITOVEC - 6.11.2021

PLANINSKA TURA NA RATITOVEC

V soboto, 6. 11. 2021, se nas je 17 planincev zbralo na parkirišču  pred OŠ Bršljin, z namenom, da se povzpnemo na Ratitovec (1678m). Vsi smo izpolnjevali PTC pogoj, ki je bil tudi pogoj za udeležbo na turi. S parkirišča pred OŠ Bršljin se tokrat nismo odpravili z avtobusom, ampak s štirimi osebnimi avtomobili. Po kratkem postanku na kavi, v Škofji Loki, smo se odpeljali do Prtovč nad Železniki. Ko smo izstopili iz toplih avtomobilov, nas je objel hladen veter in nas prisilil, da smo se toplo oblekli, si nadeli kape in rokavice. Pridružila sta se nam vodnik Rafko z ženo Melito, ki sta nam kot domačina  popestrila turo s številnimi informacijami. S Prtovča smo se odpravili preko sedla Povden do Krekove koče. Na sedlu se je jesenska pisana podoba narave spremenila v zimsko. Gosta megla, ki jo je hladen veter pihal proti vrhu, v ivje odeta pokrajina, drseča tla so nas spomnili, da so v gorah že zimske razmere. Za ogrevanje, odmor in okrepčilo z malico smo si vzeli uro časa v lepo urejeni Krekovi koči. V večini smo se posladkali s flancati, ki so tamkajšnja specialiteta. Potem pa do Altemavra, najvišjega vrha Ratitovca. Pred spustom v dolino nas je večina udeležencev obiskala še Gladki vrh nad kočo. Vrnili smo se po poti čez krnico Razor v Prtovče, kjer so nas čakali avtomobili. Med potjo se je megla večkrat za kratek čas dvignila in nam omogočila nekaj zanimivih razgledov. Videli smo tudi dva gamsa, ki sta nas radovedno opazovala.

 Vsem je bila tura prijetna, ne prenaporna, polna zanimivosti in lepot narave. Tudi sproščeno druženje in medsebojno spoznavanje nas je  obogatilo. Hoja nas je malce utrudila in povsem sprostila.

Vožnjo domov smo popestrili s pavzo v zanimivi gostilni na Orlah, od koder je bil zanimiv razgled na razsvetljeno Ljubljano. To je bila še dodatna popestritev čudovite ture na Ratitovec.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Klavdija Dolinar in Igor Cibic