Debela peč, 2014m - 6.3.2021

Debela Peč

V soboto 6. marca smo se v Pohodniškem društvu Novo mesto kljub koronskim razmeram napotili v visokogorje. Kot običajno se nas je deste članov društva zbralo pred Osnovno šolo Bršljin, od koder smo se z osebnimi avtomobili podali na Pokljuko. Pri Mrzlem Studencu smo zapustili glavno pokljuško cesto, saj sem imel informacije, da je cesta prevozna do Kranjske doline. Ta del poti je bil res nekaj posebnega, približno 2 metra snega in delno splužena cesta so bile razmere, ki so dajale občutek, da se vozimo po stezi za bob. Prijazni gospodar doma Pokljuka v Kranjski dolini nam je ponudil sveže očiščeno parkirišče pred domom. Tako smo bili lahko pripravljeni za pohod.

Glede na to, da je bila cesta delno plužena v smeri Medvedove konte sem se odločil, da krenemo proti Lipanci v tej smeri. Na žalost je bilo tudi splužene ceste kaj kmalu konec in potrebno je bilo zagazil v cel in na srečo pomrznjen sneg, tako da se vseeno ni pretirano vdiralo. Nadaljevali smo kar po brezpotju v smeri markirane planinske poti, ki vodi od Spomenika na Lipanco. Tej poti smo se ji priključili nekje na  polovici in nato nadaljevali po njen na Lipanco. Po krajšem počitku smo nadaljevali proti Lipanskim vratom, do koder je bilo še kar lepo shojeno, pa tudi vdiralo se ni prav pretirano. Že na Lipanskih vatih smo se razveselili prelepih pogledov na najvišje vrhove Julijskih Alp. V nadaljevanju nas je čakal še vzpon proti vrhu Debele peči, kjer pa so bile zaradi novozapadlega snega in vetra vse sledi zabrisane in je bilo v večini potrebno gaziti v cel sneg. Vrh nam je ponudil čudovite razglede ne samo na Julijske Alpe pač pa tudi na Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, dobršen del Gorenjske in del avstrijske Koroške. Vendar smo se zaradi vetra kaj kmalu vrnili v zavetje. Sestopali smo v smeri pristopa. Na Lipanskih vratih se je večina odločila še za vzpon na bližnja Brda. Nato pa je sledil spust do Blejske koče na Lipanci. Tam smo si privoščili malo daljši počitek z malico. Prijazna oskrbnica nam je ponudila tudi čaj in kavo. V nadaljevanju nas je čakal še povratek do izhodišča v Kranjski dolini, ki je bil večinoma po isti poti kot vzpon.

Zadovoljni po preživetem čudovitem dnevu v visokogorju in novo izkušnjo smo se venili v Novo mesto v zgodnjih večernih urah.

 

Martin Luzar

NEDELJSKA TURA PO KOČEVSKEM ROGU - 28. 2. 2021

V nedeljo, 28. 2. 2021, smo se ob 8. uri zbrali na parkirišču pri plavžu na Dvoru. Z avtomobili smo se, za Igorjem Cibicem, odpeljali po gozdni cesti do nekdanje kočevarske vasi Luža, ki je bila v razcvetu v 14. stoletju. Da je bila tam nekoč vas pričajo ruševine hiš, prostrane košenice in stara sadna drevesa. Hladno in vetrovno jutro nas je gnalo na pot, da bi se čim hitreje ogreli. V tri skupine, ki smo hodile z zamikom in z medsebojno razdaljo, se je razvrstilo 24 udeležencev. Hoja po gozdnih cestah, stezah, med mogočnimi drevesi, vrtačami in z mahom obraščenimi skalami je ustvarila posebno vzdušje. Zavedanje, da tu živijo rjavi medvedi, na katere so nas opominjale oznake medvedjih šap, ki označujejo pot po medvedovih stopinjah, je podkrepilo naša razmišljanja. Ko se je gozd razmaknil, so se pred nami razprostirale obširne, pokošene jase, na katerih so bile lovske preže in ostanki nekdanjih vasi. Na 909 m nadmorske višine je bila vas Rdeči kamen, ki je nekoč štela 15 hiš. Na Kunču je bilo 11 hiš in je bila najstarejša kočevarska vas. Kočevarji so bili napredni kmetovalci, gozdarji, izdelovalci lesenih izdelkov, sadjarji in krošnjarji. Krošnjarji so prodajali lesene izdelke, suho sadje in kostanj, ki so ga preprodajali. Znani so bili tudi po peki kostanja v zelo oddaljenih mestih. Lovska preža sredi ogromne jase, je najboljše stojišče za razgled na greben Stojne, ki se vleče nad Kočevjem proti Ribnici, Veliki in Mali Rog in ostale z gozdom poraščene gore. Na Kunču se je skrivala Veronika Deseniška in opazovala, kako rušijo njen grad Fridrihstein. Mi pa smo imeli ob nekdanji logarjevi hiši, ki se že ruši, počitek in malico. Spočiti in siti smo nadaljevali s hojo po gozdnih poteh, ki so se več vzpenjale kot pa spuščale in nas krožno pripeljale na izhodišče, h gozdarski koči na Luži.

Današnja tura po delčku mogočnih gozdov Roga je bila prav posebno, močno doživetje, ki bo še dolgo buril našo domišljijo in razmišljanje.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije pa so prispevali Marjana Meznarčič, Igor Pucelj in Miran Jenko

SLAPOVA KOSCE IN GRADIŠČE NAD VIŠNJO GORO 20.2.2021

V soboto, 20. 2. 2021, je Mladinski odsek Pohodniškega društva realiziral prvo turo v tem letu. Epidemija Corone in zaradi nje omejevalni ukrepi druženja, prehajanja med občinami, so nam onemogočali, da bi skupaj hodili v hribe. Izboljšana epidemiološka slika je prinesla nekaj sprostitev, zato smo lahko organizirali tako težko pričakovano planinsko turo.

Planinci smo se zbrali v Višnji Gori, na železniški postaji, z maskami na obrazih, z medsebojno razdaljo. 31 udeležencev smo vodili 4 vodniki z negativnim testom. Z vodnikom so ves čas hodili isti udeleženci, z upoštevanjem medsebojne razdalje. Med skupinami pa je bila razdalja povečana. Brez nezadovoljstva smo upoštevali vsa priporočila NIJZ-ja in krenili proti cilju. Le kratek del poti je po pločniku in že smo zavili na makadamsko pot, ki je zavila v gozd in se kmalu zožila v stezo. Mehka steza in ob njej polno cvetočega teloha in zvončkov, ki so pobelili brežine ob potoku Kosca, ki glasno žubori, ko se preliva po kamnih in se zliva v številne tolmunčke. Pot se vzpenja ob potoku, ga večkrat preči po brveh in nas pripelje pod  širok slap. Voda se zliva v manjših curkih po z mahom obraščenih lehnjakovih kamnih. Pot ob slapu se strmo vzpenja po vdelanih stopnicah. Nad slapom se pot položi, mi pa smo se privoščili kratek počitek, saj nas je strm vzpon zadihal in segrel. Sledila je še prijetna hoja po gozdni stezi in že smo bili v lepo urejeni vasi Vrh nad Višnjo Goro. Za kmečkim turizmom Habjan, ki zaradi Covid 19 ne obratuje, smo zavili na kolovoz, ki se strmo vzpenja in se konča na vrhu Gradišča, kjer je velik križ in informacijska tabla o prazgodovinskem naselju Gradišče. Po skupinah smo se posedli in se okrepčali z malico iz nahrbtnikov. Za prostran razgled smo bili tokrat prikrajšani, ker je bila nizka oblačnost. Pa nič zato, saj bomo zelo radi to lepo in zanimivo pot še kdaj prehodili. Majda je povedala nekaj zanimivosti o Gradišču, bližnjem Virskem mestu, o Višnji Gori, čebelarju Rochicu, pisatelju Josipu Jurčiču, legendo o polžu, ki je simbol Višnje Gore in kratek odlomek iz Jurčičeve povesti Kozlovska sodba. Z ustrezno razdaljo smo se razporedili po vrhu za skupno fotografiranje. Do vasi smo sestopili po isti poti, nato pa ob cesti skozi vas in po stezi skozi gozd do cerkve, od koder se je že videl naš zaključni cilj – parkirišče.

Razšli smo se z željo, da bi epidemija hitro izzvenela, da bi se lahko brez omejitev in strahu pred okužbo družili in uživali v prečudoviti naravi in prijetni družbi.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije pa so prispevali Marjana Meznarčič, Igor Cibic in Miran Jenko

Fotograf: Tomaž Struna

IMG12.jpgIMG14.jpgIMG8.jpgIMG4.jpgIMG17.jpgIMG5.jpgIMG13.jpgIMG19.jpgIMG9.jpgIMG2.jpgIMG21.jpgIMG3.jpgIMG6.jpgIMG7.jpgIMG20.jpg

369. FOTO ZGODBA - NAD MORAVŠKO DOLINO

BOGDEJ IN MIR VSEM,

ki vas je dosegla ta moja pošta.

 

Prav počasi se tam na koncu tunela vidi ena mala svetloba in upam le, da bomo kmalu pometli v kot to kitajsko nesrečo in bomo spet LJUDJE. Ne bo mi potrebno pred vsakim potepom iti na splet in iskati, če je kraj, kamor sva namenjena, k sreči še v naši občini. Pa še pomlad je pred vrati. In ta navadno sama po sebi z več sonca prežene bolezni in nesreče, razen onih, za katere se trudimo, da nas še naprej morijo.

Kajne, vsi tisti, ki vztrajno podirate svojo lastno Domovino?

 Le z roko v roki bomo zmagali in šli naprej! Ne s palico in s poleni!

Srečno in imejmo se radi!

Janez M

NAD MORAVŠKO DOLINO

POHOD PO RAGOVEM LOGU, MAROFU IN NOVI SITULSKI POTI

Pohodniško društvo Novo mesto je v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto, ob Evropskem tednu mobilnosti izpeljalo popoldanski pohod. Planiran pohod za v četrtek, 17. 9. 2020, nam je preprečila popoldanska ploha. Pohod smo prestavili na torek, 22. 9. 2020 in ga v skrajšani obliki tudi izpeljali.

Na Glavnem trgu pred Rotovžem se nas je zbralo 24 neustrašenih pohodnikov in 1 kuža, opremljenih z dežniki in trdno odločenih, da gremo na pohod, pa če tudi bo deževalo. Veselo razpoloženi smo zapolnili trg in pod nevihtnimi oblaki krenili na pot. Ob prvem postanku smo si ogledali igrišče, reko in lepo urejeno obrežje pod Frančiškanskim samostanom. Povedala sem jim še legendo o Ragovem logu. Ob nadaljevanju smo si ogledali jez in kamne, za katere smo iz legende izvedeli, kdaj in kako so nastali. Sledil je krajši vzpon, ki nam je pordečil lica in pospešil srčni utrip. Prijetno hojo po shojeni stezi je vse pogosteje zmotilo grmenje. Krošnje dreves so nas ščitile pred prvim dežnimi kapljami, ko pa so postale gostejše, smo odprli dežnike in nadaljevali s hojo. Malica pod krošnjami se je prilegla. Po malici smo pohiteli na Ragovski most, se na njem ustavili, opazovali jez in dežne kaplje, ki so delale vzorčke na rečni gladini. V parku pred Srednjo šolo za turizem in gostinstvo smo se dogovorili, da pohod zaključimo, ker je že močno lilo. 5 nas je s pohodom nadaljevalo. Vonj po kavi nas je zvabil v Okrepčevalnico Marof. Med kofetkanjem se je zvedrilo in z zaprtimi dežniki smo prehodili novo krožno pot,  ki je zgrajena nad obzidjem prazgodovinskega naselja. Pot je lepo urejena, z nje lahko uživamo v razgledu na Novo mesto. Ko bodo postavljene še informacijske table, bomo dobili še informacije o življenju v preteklosti.

Vsebinsko in vremensko pester pohod smo zadovoljni zaključili.

 

Zapisala: Majda Markovič

Fotografije: Helena Murgelj

DSC_0469.jpgDSC_0491.jpgDSC_0471.jpgDSC_0485.jpgDSC_0483.jpgDSC_0493.jpgDSC_0465.jpgDSC_0477.jpgDSC_0521.jpgDSC_0505.jpg