Spomladansko akcijo markacistov je je organiziralo PD Kočevje. Zbrali smo se na avtobusni postaji v Kočevju, kjer smo se razdelili v skupine in odšli na delo. Bilo je veliko dela, potrebna je bila obnova markacij, potekala so zemeljska dela in na vseh poteh je bilo potrebno očistititi veliko podrtih dreves. Vseh skupaj nas je bilo 50, od tega trije markacisti iz našega društva.

Po opravljenem delu smo se zbrali v koči pri Jelenovem Studencu, kjer je smo imeli malico in druženje. Bili smo zadovoljni, da smo naredili veliko delo in pomagali našim prijateljem markacistom iz Kočevja in da smo uredili poti, ki jih žal sami ne morejo vse urediti zaradi naravnih ujm.

 Pavel Golob

Kar 54 pohodnikov se nas je zbralo na parkirišču pri gradu Otočec ob otvoritvi poti Treh gradov. Po pozdravnem nagovoru predstavnika MO Novo mesto in mojih navodilih za pohod smo se podali na pot. Za začetek smo mimo gradu prečili dolenjsko lepotico - reko Krko in se ob jasi podali v gozd. V Šempetru smo ponovno prečili Krko, se sprehodili skozi naselje, pod avtocestnim viaduktom Lešnica smo že opazovali nalednji grad. Po lepo speljani stezi smo skozi gozd prišli do Starega gradu. Tam nas je pričakal podžupan MO Novo mesto Mitja Škof. V nagovoru je pozdravil pohodnike in se v imenu MO Novo mesto zavalil vsem, ko mo kakorkoli pripomogli, da se je strasirala in označila lepa nova pohodna pot v neposredni bližini Trške Gore. Nadaljevali smo skozi Spodnje Grčevje in Češnjice na Golušnik, potem pa po grebenu do zidanice Bašelj. Ob malici in kapljici dolenjskega posebneža je tudi polurni postanek minil, kot bi trenil in že smo nadaljevali proti tretjemu gradu. Tudi gerad Hmeljnik nas je pričakal odprtih vrat in v soncu. Po ogledu gradu nas je čakal le še spust do nekdanjega avtocestnega priključka na Kartaljevem, kjer smo par minut počakali na avtobus, ta pa nas je odpeljal nazaj na izhodišče na Otočcu.

zapisal: Martin Luzar

 

12Next

Na dan, 17.05.2025, smo se z Mladinskim odsekom Pohodniškega društva Novo mesto, odpravili z avtobusnim prevozom na pohod po Soriški planini. Kot veleva naša tradicija, smo se zbrali pred OŠ Bršljin ob 7.00 uri in nestrpno že v večini čakali na avtobus, katerega smo res kmalu tudi zapolnili.  Seveda brez odjav v zadnjem trenutku ni šlo. Na koncu se nas je zbralo 53 udeležencev. Od tega je bilo 32 nadobudnih mladih planincev iz različnih Novomeških osnovnih šol. Drugi pa so bili odrasli udeleženci, ki so se prav tako zelo veselili tega pohoda. Pred samim odhodom smo še preverili prisotnost, da smo bili res vsi že na avtobusu. Zelo smo bili presenečeni nad našo voznico avtobusa, Marušo, ki res spretno obvladuje volan po teh naših cestah. Nato se odpeljemo iz Novega mesta mimo Ljubljane in naprej do Bohinjske Bistrice, na Soriško planino. Ta je zelo znana tudi kot manjše smučišče, ki je v zimskem času polno zasedena.

Na Soriško planino prispemo v dobrih dveh urah in pol vožnje. Tam se izkrcamo in preobujemo v pohodne čevlje. Dogovorimo se še za 20 minutni postanek za malico. Po okrepčilu se zberemo na parkirišču, z vodniki in mentoricami podamo nekaj navodil in se že eden za drugim ob preštevanju napotimo po markirani poti v smeri Možica. Vreme je bilo dopoldan še dokaj stabilno, z nekaj sončnimi žarki in oblačnostjo. Napovedane so bile tudi možne popoldanske plohe. Od začetka je bila pot travnata, naprej pa gozdnata a ne zahtevna.

Po slabi uri hoda smo prišli do sedla, kjer smo naredili krajšo pavzo za okrepčilo in slačenje. Kdor je bil pa bolj pozoren, pa je lahko že opazil precej cvetoče gorsko cvetje, ki se že lepo spomladansko prebuja. Nato nadaljujemo po malo bolj strmem pobočju proti našemu prvemu vrhu, Možicu. Tam pa tudi že lahko med hojo opazimo ostanke bunkerjev, ki jih je res veliko. Vrh Možica(1602m) dosežemo res kmalu. Vreme se začne nekoliko slabšati, zato po navodilih nas vodnikov, skličemo hitro skupno slikanje in na hitro še na ogled skozi rov bunkerja. To je bila res zanimiva izkušnja, saj je bilo v rovu čista tema, morali smo imeti čelne svetilke. Nekateri jih niso imeli in jih je bilo malo strah, zato so vriskali in se držali svojega kolega ki je bil pred njim. Adrenalina je bilo precej pri nekaterih. Za opazovanje razgledov ni bilo časa. Po tem ogledu rova smo se odločili, da ne nadaljujemo pohod naprej po grebenu do naslednjega vrha Slatnik, saj nam je vreme nekoliko nagajalo in začele so dežne kaplje. Turo smo morali zaradi možnega dežja skrajšati. Napotili smo se nazaj proti dolini, prišli do širše peš poti, muljetere in s hitrejšim tempom sestopali v dolino. Vmes smo lahko opazili tudi ostanke nekdanje vojaške  kasarne, danes se tam nahaja hlev, ki ga imajo za ovce. V slabi uri hoje v dolino, se nekoliko vreme izboljša. Zato se v dolini z vodniki odločimo da turo nadaljujemo vsaj še na Lajnar, ki je bil res blizu. Pred nami je še dobre pol ure vzpona ob smučišču na Lajnar(1549m).

 Na vrhu sledi krajša pavza za malico, nekateri so si ogledali tudi nekdanje kasarne, ki se nahajajo tik pod vrhom. Otroci so si z veseljem v svoje planinske dnevnike odtisnili žige, seveda brez slikanja pa tudi ni šlo. Skupinska fotografija je morala bit. Tudi za razglede je bilo več časa, saj se je res lepo vreme izboljšalo in nam omogočilo lepe razglede na Ratitovec, Blegoš, Črno Prst in vse do Triglava in Julijske Alpe.

Po počitku in slikanju smo se le še podali v dolino ob desnem bregu smučišča na parkirišče Soriške planine. Do parkirišča, oziroma avtobusa smo imeli dobre pol ure hoje. Ko smo prišli do avtobusa, smo se preobuli v svoje udobne superge in preoblekli. Časa za počitek in daljši odmor je bilo dovolj. Vsak si je lahko tudi v koči kupil kaj za pojest in za pit. Brez vsakih vprašanj smo se vsi napotili v kočo Lajnar, katera res nudi dobro hrano ali pijačo.

Po uri in pol odmora, smo se dobili pred avtobusom, se vkrcali in se odpeljali nazaj proti domu. Pohod nam je tudi tokrat dobro uspel, brez vsakih poškodb in kakšnih zapletov smo preživeli res lep dan v naših hribih Soriške planine.

Hvala vsem vodnikom Pohodniškega društva Novo mesto in mentoricam, ki lepo poskrbimo za varno vodenje Mladinskega odseka.

Voznici Maruši (prevozi Moja Dolenjska) pa se tudi res zahvaljujemo za varno in udobno vožnjo. Se priporočamo!

Besedilo: Tomaž Struna

 

12Next

Cilj našega nedeljskega pohoda so bile tokrat Bele stene, ki ležijo na območju Velike Kapele v bližini naselja Jasenak ter  jugozahodno od Mrkopalja. Od Samarskih sten, ki ležijo zahodno, so ločene z dolino Crna Draga. Od Samarskih sten so oddaljene okoli 2,2 km. Obe skupini sta težko prehoden labirint kamnitih skupin, ki štrlijo iz gozda. Grajene so iz apnenca, pokriva pa jih gozd.  Tu uspevajo alpske rastline in živali. Bele in Samarske stene s skupno površino 1175,35 ha so bile leta 1985 razglašene za naravni rezervat.

Iz Novega mesta smo se peljali prek Vinice, Ogulina, pod Klekom do vasi Jasenak, kjer sta se nam pridružila še pohodnika iz Izole. Po nekaj kilometrih makadama smo zapustili vozila. Po uri hoda smo se mimo zavetišča Miroslava Hirca (leta 2020 je bilo proglašeno za najlepše zavetišče na Hrvaškem) povzpeli do koče.  Tu je bilo kar nekaj domačih planincev, ki so nam postregli s kavo. Pot do najvišjega vrha, ki doseže višino 1334 m, ni bila dolga. Na vrhu smo bili okoli poldne.

Nato se je začel sestop, ki pa nikakor ni potekal po poti pristopa. Nadaljevali smo po Vihoraški poti proti Samarskim stenam. Svet je kraški, gozd pa že skoraj štirideset let razglašen za naravni rezervat, in je kot tak izredno slikovit pa tudi težko prehoden.  Mimo Luske (kjer je tudi vpisna skrinjica) smo prišli do Natašinega dola, od tu pa nadaljevali proti Ratkovemu zavetišču. To Ratkovo sklonište, ki je umeščeno v votlino  pod Šempasovo steno, si je nekaj pohodnikov steklo tudi  ogledat. Večina pa se nas je odločila na razcepu obrniti se naravnost proti Begovi dolini, kjer smo imeli parkirane avtomobile. Zavetišče nas je večina obiskala že lani, ko je bila naš cilj Zahodna  skupina Samarskih sten. Tudi sicer smo morali biti že kar zadovoljni. Poleg Belih smo kot sestop dobili še Samarske in tisto vmes: Vihoraški put, ki povezuje Samarske in Bele  stene, je po mnenju nekaterih najlepša planinska pot na Hrvaškem.

Na Slovensko smo prišli pozno – tako, da ko sem stopil doma skozi vrata, so mi s televizije že sporočili referendumske rezultate.

 

Naši rezultati  pa so:

25 udeležencev,

opravljenih okoli 800 višinskih metrov,

lepo preživet dan.

 

Zapisal: Igor Cibic

 

12Next