Kljub klavrni vremenski napovedi se nas je na sobotno jutro zbrala generacijsko pisana druščina planincev, željnih novih dogodivščin, prijetnega druženja, spletanja novih prijateljstev in srečanja s starimi prijatelji. Prav vsi pa smo se namenili občudovati slovite ključavnice (narcise) in ostalo gorsko cvetje, ki krasijo Golico in njena pobočja.

Pot nas je iz Novega mesta vodila mimo Ljubljane do Javorniškega Rovta, kjer smo zapustili avtobus in se peš podali proti planinskemu domu ter se razdelili na dve skupini.

Zaradi pričakovane raznolike druščine so bile na izbiro tri različne ture. Po presoji vodnikov sta bili prvi dve turi združeni v eno. Tretja (daljša in napornejša tura) pa je skrivala presenečenje.

Prva skupina se je tako podala proti Koči na Golici (1582 m) in vrhu Golice (1835 m), ducat preostalih planincev pod vodstvom Tineta in pomočnika Mladena pa se nas je odpravilo presenečenju naproti.

Od planinskega doma smo se sprva povzpeli po slabše vidni poti ter kasneje nadaljevali po cesti v smeri Golice. Muhasto vreme nam je sicer postreglo z nekaj sončnimi žarki, ki pa so se kmalu poskrili za oblake. Smo bili pa zato po nekaj minutah hoje nagrajeni s tepihom dišečih ključavnic. Planina Pusti rovt (1296 m) nas je osamela pričakala v gosti megli, nič bolje ni bilo na Sedlu Suha (1439 m). Oblečeni v toplejša oblačila smo tako zagrizli v prepišno in strmo grebensko pot, ki v lepem vremenu ponuja neverjetne razglede, za katere smo bili tokrat prikrajšani.

Ves čas nam je pogled uhajal v levo na travnate poljane ključavnic (narcis), katerih cvetovi so bili še v popkih, na kočo na Golici in Dovje ter v desno na z meglo pokrit prepad v Avstrijo in ostanke opasti na mejnem grebenu. Kljub temu, da smo bili prikrajšani za dišeči beli sneg, smo vso pot lahko občudovali drugo gorsko cvetje (alpske zvončke, vresje, avriklje, kronice, telohe …).

Do vrha Golice (1835 m) smo se v sproščenem klepetu povzpeli brez večjih težav in imeli pri ostankih nekdanje koče krajši postanek. Odpočiti in okrepčani smo jo po grebenu mahnili proti Jekljevemu sedlu (1488 m) in Hruškemu vrhu (1776 m), saj nas je priganjal čas in pa za popoldne napovedan dež. Razgibana in mestoma spolzka ter blatna pot, tudi kakšna zaplata snega se je našla, nam je na ogled ponujala obilico gorskega cvetja predvsem pa mir in tišino, saj smo bili na teh koncih edini obiskovalci.

V čedalje gostejši megli se nas je za naskok na Hruški vrh (1776 m) odločila sedmerica, ostali del ekipe pa se ga je odločil obhoditi. Pot na to koničasto goro – pod katero poteka karavanški predor, poteka po mejnem grebenu, ki se občasno kar strmo vzpenja – nam je pobrala še zadnje atome moči. Zato smo bili prav veseli klopce na vrhu, da smo si malce oddahnili. Kljub temu, da smo bili spet prikrajšani za razglede, smo se srečni in zadovoljni ob osvojitvi vrha odpravili planini Dovška Rožca (1650 m) naproti.

Pri pastirski koči smo se spet združili s preostalim delom ekipe ter jo po kratkem postanku in nabiranju regrata ucvrli proti Dovju – naši ciljni črti, saj so nam grozili nevihtni oblaki z dežjem, v dolini pa nas je tudi že čakal avtobus in ostala druščina. Vzpon na Dovško Babo (1891 m) pa smo prestavili na drugič, ko bodo vremenske razmere to dopuščale. Na strmi, spolzki in blatni poti nas je ujel rahel dež, ki je na našo srečo kmalu pojenjal. Je pa sam sestop zahteval veliko mero zbranosti in previdnosti, saj si se kaj hitro znašel na zadnji plati.

Utrujeni in enako razposajeni, kot na startu, smo po skoraj 8 urah hoje in po več kot 20 km prispeli na cilj v Dovje, do spomenika Jakoba Aljaža, kjer smo si privoščili zaslužen okrepčilni napitek in malico ter klepet s prijatelji, Majda pa je ob svetovnem dnevu čebel poskrbela za medeno presenečenje.

Pot proti Novemu mestu je minila v veselem vzdušju, deljenju vtisov in načrtovanju novih tur.

Za konec bi se rada zahvalila našemu šoferju za prijetno vožnjo in potrpežljivo čakanje, vse pohvale društvu za odlično organizacijo in vodenje. Tako kot do zdaj me spet niste razočarali, pa saj kaj manj niti nisem pričakovala. Mojim starim in novim prijateljem pa hvala za prijetno druženje. Se vidimo na naslednji turi.

Napisala: Bernarda Batista

 

V nedeljo 7.5.2023 smo se pohodniki Pohodniškega društva Novo mesto odpravili na pohod po Čavnu. Na pot smo se odpravili z avtobusom. Zbrali smo se ob 6. uri in se izpred OŠ Bršljin odpeljali proti Vipavski dolini. Na avtocestnem počivališču Ravbarkomanda smo opravili krajši postanek, na kar smo se podali proti Ajdovščini, Lokavcu in Predmeji. Naše pohodno izhodišče je bil zapuščen kamnolom malo pred krajem Predmeja. Po krajšem postanku in pripravah na pohod smo se podali po Srednječavenski poti proti Mali gori. Pot je bila v začetku prav prijetna, saj poteka po gozdnatih tleh, posutih z borovimi iglicami. Kaj kmalu pridemo do odcepa kjer se usmerimo v strmejši hrib – smer Mala gora. Po premagani strmini je prav prijal malo daljši počitek, obenem pa so se nam pokazali prvi pravi razgledi po Vipavski dolini. Nedaleč naprej se nahaja tako imenovani del Podrti kamni – zelo slikoviti del z krasnimi razgledi. In že dosežemo Malo goro 1032 m, nedaleč stran stoji Koča na Mali gori. Opravimo počitek za okrepčilo s hrano in pijačo, na kar nadaljujemo v smeri Kuclja. Pot nas v začetku vodi skozi gozd, v zadnjem delu pa se vzpnemo po razglednem vršnem pobočju gore. Kucelj je s svojimi 1237 m razgledni vrh s pogledi na Primorsko z morjem, Vipavsko dolino, Julijske Alpe in Dolomite. Nadaljujemo proti Koči na Čavnu 1242 m, tu je čas za kosilo. Prijazni oskrbnik nas s svojim osebjem lepo nahrani in odžeja. Opravimo še zadnji vzpon tokrat na Veliki Modrasovec, ki pa je tudi s svojimi 1355 m najvišji današnji vrh. Sledi le še spust proti Predmeji in skozi tunele na izhodišče. Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se v prijetnem klepetu pozno popoldan vrnili v Novo mesto. Pohvala vsem udeležencem in pa šoferju Tonetu za prijetno vožnjo.

Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Tomaž Struna, Božo Mlakar

 

 

Na povabilo PD Obzova smo se tudi letos udeležili  osrednje njihove prireditve.  

Kot vsako leto so organizatorji pripravili tri  pohode različnih težavnosti.

Eden od pohodov je bil  dolg 10 kilometrov in je imel povratek z ladjo.

Tako ga je videla naša mlada planinka Kyra.

»V nedeljo smo se ob 5.30 z avtobusom odpravili  na Hrvaško. Na poti smo imeli 1 pavzo. Ko smo prišli na Krk smo se registrirali za ladjico in kosilo, ter se po skupinah odpravili na pot. Jaz sem bila v skupini B. Pot smo začeli v mestu in jo po vročem soncu in z lepim razgledom nadaljevali. Hodili smo skozi gozd, travnik in nekaj tudi po peščeni cesti, dokler nismo prišli do pavze, kjer so ugotovili, da je del skupine zgrešila pot. Po približno 20. minutah smo pot nadaljevali in se kmalu približali morju. Pri morju smo se ustavili na pijači in sladoledu,  da smo počakali ladjico. Ladjica nas je peljala ob obali, kjer smo videli tudi jastrebe in galebe. Ko smo prišli nazaj na zbirno točko smo pojedli kosilo. Po kosilu pa smo do 17.30 imeli prosto. Med prostim časom smo si lahko namakali noge v morju, šli na pijačo ali sladoled, si ogledali mesto… Za konec pa smo se z avtobusom vrnili nazaj v Slovenijo.«

 

Zapisala: Kyra Markovič Hvala  7.razred

Fotografije: Majda, Kyra, Robi in Miran

 

 

 

V soboto 1. aprila smo v organizaciji Pohodniškega društva Novo mesto tradicionalno izvedli že osmo Rudolfovanje. Dogodek, ki smo ga letos prvič organizirali tudi v okviru Rudolfovih tednov športa. Ta poteka pod okriljem Zavoda Novo mesto in združuje predvsem športna društva v Mestni občini Novo mesto, katera organizirajo svoje prireditve letos v okviru 16. Rudolfovih tednov.
Rudolfova pot je skoraj 40 km dolga pohodniško - kolesarska pot po meji pomerija Rudolswertha, kakor se je takrat imenovalo Novo mesto in ga je določil Rudolf IV. Habsburški z ustanovno listino leta 1365. Meja pomerija je potekala po levem bregu reke Krke od današnjega Šempetra do sotočja z reko Temenico. Nato je sledila Temenici do gradu Luknja ter potekala mimo Kuzarjevega Kala in Dalnjega Vrha do gradu Hmeljnik. Od tu pa po glavnem grebenu na Trško Goro in z nje po vzhodnem grebenčku nazaj do Šempetra. Avtor trase Rudolfove poti je Tomaž Levičar. V Pohodniškem društvu Novo mesto pa smo jo prilagodili bolj prijetni hoji po stezah in kolovozih ter se tako izognili asfaltu.
Rudolfovanje pa je dogodek, ki združuje pohodništvo in turno kolesarjenje po Rudolfovi poti. Pripravili smo kar tri pohode različnih dolžin. Najdaljši po celotni trasi, v dolžini 40 kilometrov, osrednji od pokritega vkopa pri Karteljevem do Prečne v dolžini 14 kilometrov in najkrajšega iz Novega mesta do Prečne v dolžini 9 kilometrov ter turno kolesarjenje po celotni poti. Seveda pa k vsakemu dogodku pripada tudi zaključek, pa tudi po pohodu ali kolesarjenju se prileže malica. Oboje smo združili in si v Domu krajanov v Prečni najprej napolnili želodčke, nato pa prisluhnili utrinkom s poti. V imenu Mestne občine Novo mesto nas je pozdravila direktorica občinske uprave Dr. Jana Bolta Saje. Kot po tradiciji pa so se tudi letošnjega Rudolfovanja udeležili številni planinski prijatelji z Dolenjske, Bele Krajine, Štajerske in Beograda.

Zapisal Martin Luzar