Mirna Peč - Novo mesto 2023

PRVA TURA MLADINSKEGA ODSEKA V LETU 2023

 

Lahko bi rekli, da je januarska tura že tradicionalna, glede na to, da se že 10 let na izhodišče peljemo z vlakom. V soboto, 14. januarja 2023, se nas je zbralo na železniški postaji Bršljin, ob 6.30, kar 48 planincev. Z vlakom smo se odpeljali do Mirne Peči. Na postaji smo se pripravili za varno hojo, si nadeli lučke, odsevnike, kajti na pot smo krenili še v temi. V dolgi koloni smo šli ob robu ceste in nato po pločniku do makadamski ceste, ki poteka vzporedno ob avtocesti. Po prvem vzponu, ki nas je segrel, smo naredili počitek. Počasi se je začelo daniti. Na razglednem postanku smo pogledali vasico Šentjurij in mladi planinci so povedali, da je to rojstna vas Toneta Pavčka, pesnika. Na nasprotnem bregu so se razprostirale vasice, nad njimi vinske gorice, po dolini pa se je vila avtocesta, ki je s avtomobilskim hrupom kalila jutranjo svežino. Med potjo nas je za kratek čas ovila megla. Na vrhu Karteljevskega klanca pa nas je obsijalo sonce. Postanek z okrepčilom, informacijami o Rudolfovi poti in razgledom na Hmeljnik, Karteljevo, Golobinjek,, je bil zelo prijeten. Zavili smo na Rudolfovo pot, ki nas je skozi gozd popeljala v bližino vasi Daljni Vrh. Pred nami se je odprl razgled na novomeško kotlino. Všeč nam je bil ta razgled in prepoznavanje znane pokrajine okrog našega Novega mesta. Sledil je kratek del poti nad vasjo Gornje Kamence in že smo zavili na dvorišče Brezarjevih. Gostoljubna Franci in Nevenka sta nas povabila k pripravljeni malici. Na pomoč sta jima prišli še sosedi Majda in Mateja. Postregli so nas z narezkom, češpljevimi in mareličnimi cmoki, piškoti, čajem, kuhančkom in kavico. Ob dobrotah smo se prijetno družili in obujali spomine na skupne ture in seveda delali plane, kam bomo letos še šli. V pogovoru smo se spomnili Lojzeta Slaka in Henčka, ki sta bila iz teh krajev. Med nami pa ni bilo junaka, ki bi kakšno njuno zapel. Zahvalili smo se gostiteljem, ki so nas tako okusno razvajali, se vsi skupaj fotografirali in krenili po blatnem kolovozu med njivami, travniki, skozi gozd v Dolnje Kamence. Šli smo skozi vas in zavili na kolovoz pod vasjo, ki nas je pripeljala v Novo mesto. Pred nami pa je bil le še košček poti do železniške postaje Bršljin, kjer smo v temi začeli in v soncu zadovoljni zaključili prijetno turo.

Prehodili smo 12 km, se nadihali svežega zraka, se prijetno družili, nasmejali in tudi nekaj zanimivega videli, izvedeli in doživeli.

 

Zapisala Majda Markovič, fotografije Dragica Poljanec

5.jpg2.jpg10.jpg2a.jpg4.jpg8.jpg7.jpg6.jpg11.jpg12.jpg3.jpg9.jpg1.jpg

MRZLICA (1122 m),  7. januarja 2023

Prvo soboto v novem letu smo imeli v Pohodniškem društvu Novo mesto rezerviran čas za izlet na Mrzlico. Zbralo se nas je 38 pohodnikov. Pridobili smo tudi nekaj novih članov, kar nas zelo veseli. Zaradi dobre udeležbe smo za prevoz rezervirali avtobus. Kot vedno smo se dobili pri OŠ Bršljin ob 7.00 uri zjutraj in se odpeljali v Trbovlje, natančneje na naše izhodišče, prelaz Podmeja v smeri Prebolda. Na prelazu stoji tudi Lovski dom (gostilna) in veliko parkirišče.

 Pohodniki smo se na hitro preobuli in oblekli ter zbrali za začetek pohoda. Turo sem vodil jaz, moj mentor pa je bil Branko Dolinar. Zaradi velikega števila udeležencev sem moral izbrati tudi dva pomočnika pri vodenju, to sta bila Majda Markovič in Tine Luzar, saj je le tako lahko tura potekala bolj varno in brez skrbi. S preštevanjem sodelujočih pohodnikov smo pohod začeli po lepo markirani gozdni poti, ki se je počasi vzpenjala. Nekajkrat smo prečkali tudi cesto, ki pelje na Mrzlico. Po dobri uri hoje, ki ni bila zahtevna, smo naredili kratko pavzo za požirek pijače na Svinjskem vrhu, od koder smo imeli že lepe razglede na Savinjsko dolino pa vse do Kamniško Savinjskih Alp. Čez pol ure smo prišli do doma na Mrzlici, kjer smo naredili polurni odmor. Mrzlica je zavarovano območje z evropsko direktivo Natura 2000.

Po odmoru smo se še fotografirali in nadaljevali na vrh Mrzlice (1122 m). Zaradi megle ni bilo lepih razgledov. Z vrha nas je prepodil močan veter, ki nas je spremljal ves čas sestopa v smeri Kala in Hrastnika. Spuščali smo se po travnatih in gozdnatih poteh, prečkali bivše smučišče Rajska dolina oziroma pobočje Pleše in kmalu prišli na vrh Kala (985 m), nato do »knapovskega« planinskega doma na Kalu ( 946 m). Tukaj smo naredili daljši odmor za malico. Hrano smo lahko naročili tudi v domu, kjer imajo pestro ponudbo.

Po dobri uri postanka za okrepčilo smo nadaljevali le še v dolino proti Hrastniku. Vmes smo prečkali še en vrh - Klobuk ( 890 m) z razgledom na Hrastnik in trboveljski dimnik, najvišji dimnik v Sloveniji. Grebenska pot nas je po dobri uri pripeljala v Hrastnik, kjer nas je čakal avtobus.

Vsi smo bili zadovoljni in prešerne volje, predvsem pa smo brez poškodb prehodili celotno traso izleta.

 

Zapisal in fotografiral: Tomaž Struna.

 

20230107_110022.jpg20230107_130242.jpg20230107_104816.jpg20230107_093224.jpg20230107_112554.jpg20230107_131405.jpgFB_IMG_1673175323322.jpg20230107_133239.jpg20230107_113650.jpg20230107_104345.jpg20230107_134004_01.jpg

PO RUDOLFOVI POTI

 Mladinski odsek Pohodniškega društva Novo mesto je v soboto, 17. decembra 2022, izvedel zadnjo turo v tem letu. Prehodili smo pot od Rotovža do Češče vasi.

Rahlo sneženje ni odgnalo 24 planincev od namere, da prehodijo del Rudolfove poti. Vsaj toliko pa jih je ostalo doma, ko so zjutraj pokukali skozi okna. Dobro razpoloženi smo se zbrali pred Rotovžem. Ob 8.uri sem jih pozdravila, predstavila potek ture in projekt Berem  gore. Iz knjige Verice Šenica Pavletič, Škratovo mesto, sem jim povedala zgodbo in orisala  škrata Rudija. Zgodba in škrat Rudi sta predvsem pri mladih planincih vzbudila veliko zanimanja. Krenili smo na pot. Z Glavnega trga smo zavili na Župančičevo sprehajališče. Ustavili smo se pri spomeniku Alojziju Knafelcu, ki je pred 100 leti uveljavil rdeče belo markacijo, s katero se označujejo planinske poti. Sledili smo markacijam in mladi planinci so hitro opazili, da pot označujejo tudi drugačne oznake. Razložila sem jim, da zelen krog z belim manjšim krogom v sredini, označuje turistično Rudolfovo pot in da rumena školjka ali puščica, označujeta Jakobovo pot. Vse tri oznake so nas spremljale na večini poti. Med hojo smo si ogledovali ples snežink, naraslo reko, delno zgrajen most, Breg,,,. Pod Bregom sem jim povedala še eno zgodbo, ki so ji z zanimanjem prisluhnili. Za gostiščem Loka nas je presenetila delno poplavljena pot. Pri Pumpnici pa smo morali Rudolfovo pot zapustiti, ker je bila zaradi poplave neprehodna. Nadaljevali smo ob progi. Na Rudolfovo pot smo se vrnili pri izlivu Bršljinskega potoka v Krko. Opazovali smo, kako se zelo kalna voda iz potoka meša z manj kalno vodo reke. Rudolfovo pot smo ponovno zapustili pri naselju Cegelnica, ker je pri Češči vasi poplavljena. Nadaljevali smo po Trdinovi poti in delno po pločniku ob velodromu, do Konjeniškega centra Češča vas. Prijetno zavetje smo imeli v prostoru Konjeniškega kluba Vizir. Prijetno urejen prostor, z zakurjenim odprtim kaminom, nam je pričaral čarobno praznično vzdušje. Po malici, vročim čajem z medom in počitku, so sledile zabavne igre. V prijetnem, sproščujočem vzdušju je čas hitro tekel, zato smo se poslovili od gostoljubne gospe Nataše in odšli na pot. Ob povratku smo šli do Bršljina po isti poti. Namesto ob Krki pa smo šli preko Marofa in se tako ognili poplavljeni poti. Sneženje in sneg sta otrokom nudila veliko igre, zabave. Odraslim pa prijetno druženje, medsebojno spoznavanje v snežnem vremenu, ki je znano naravo spremenil v pravljično.

Na cilju smo si zadovoljni, s prijetno preživetim dopoldnevom, zaželeli vesele praznike, srečno novo leto 2023 in se razšli z obljubo, da se na januarski turi zopet družimo. Januarja se bomo z vlakom odpeljali do Mirne Peči in se peš vrnili v Novo mesto. Vabljeni, da se nam pridružite in z nami utrjujete zdravje, spoznavate nove znance in čudovito naravo.

Zahvaljujemo se MO Novo mesto za celoletno podporo pri izvedbi našega planinskega programa.

 

Zapisala Majda Markovič, fotografije Dragica Poljanec

 

5.jpg2.jpg10.jpg4.jpg8.jpg13.jpg6.jpg11.jpg14 (1).jpg14.jpg3.jpg9.jpg1.jpg

Izlet v neznano 3.12.2022

Prvo soboto v decembru, je tradicionalni pohod v neznano Pohodniškega društva Novo mesto. Tokrat se nas je 16 pohodnikov zbralo pred trgovskim centrom Supernova, od koder smo se odpeljali v neznano. Tine, kot vodja poti, nas je pripeljal do gasilskega doma v Tomažji vasi pri Škocjanu, kjer smo pustili svoje jeklene konjičke. Pripravljeni za hojo, nekateri z dežnikom namesto palic, smo se podali v neznano. Seveda so se že pojavljale prve ugotovitve kam nas Tine pelje. Vendar je bila zadeva skrbno skrita.

Najprej se je cesta vijugala po ravnini, kmalu pa smo morali zagristi v strmino. Kdo bi si mislil, da so dolenjski grički tako strmi. Mimo hiš in vikendov, smo se vzpenjali proti neznanemu vrhu, ki je kmalu postal znan. Mali Vinji vrh (374mnv), cerkev Janeza Krstnika. Dežnikov k sreči nismo potrebovali. Smo pa bili zaradi megle prikrajšani za čudovite razglede, ki se nam ob lepem vremenu ponujajo iz tega dokaj razglednega vrha. Malo smo si oddahnili, popili požirek pijače iz nahrbtnikov in se odpravili proti naslednji neznani točki pohoda. Med potjo smo občudovali stare, ampak še vedno ohranjene lesene vinske hrame. Informacijska tabla ob poti nas je seznanila, da hodimo po arheološki poti. Veliko pred nami so tu hodili, bili naseljeni Kelti. V prijetnem klepetu, brez posebnih naporov smo prišli do cerkve svetega Jožefa na Velikem Vinjem vrhu (392mnv). Tu smo se pogreli s toplim čajem, okrepčali s pogačo in po kratkem postanku nadaljevali s hojo v neznano. Spustili smo se malo nižje, do vasi Orešje in naprej, do naslednje vasi Osrečje. Pot nas je vodila skozi vas do zidanice v Krvičniku. Sledil je malo daljši postanek za malico in pokušino mladega vina. Za prijetno vzdušje sta poskrbela mali in veliki Igor, vsak s svojo harmoniko. Ob spremljavi se je razlegla pesem že skoraj ponarodelih narodnih pesmi. Tudi vriskanja ni manjkalo. Še skupinsko slikanje pred zidanico in pot smo nadaljevali proti izhodišču iz Krvičnika na Mali Vinji vrh, tokrat z druge strani. Malo vzpona nas je kar zadihalo. K sreči smo se kmalu začeli spuščati v dolino mimo Dobruške vasi proti Tomažji vasi.

Na parkirišču smo se "znebili" težkih "gojzarjev", sedli v avtomobile in se odpeljali na kosilo v gostišče Deteljica. Tako smo s kosilom, cvičkom, sladico in kavico zaključili pohod v neznano.

Marsikomu je res bil popolnoma neznan, prvič so obiskali Vinji vrh. Vsi smo bili zadovoljni, le zaradi slabega razgleda in megle, se bomo morali še vrniti. Ni bilo sonca na nebu, zakrili so ga oblaki, je pa bilo sonce v srcih pohodnikov in to šteje največ.

 

Zapisal in fotografiral: Božo Mlakar

POHOD PO RIMSKI POTI

Z Mladinskim odsekom Pohodniškega društva Novo mesto smo v soboto, 19.11.2022 izvedli turo po suhokranjskem delu Rimske ceste. Pot je speljana po ostankih stare ceste iz rimskih časov med Ljubljano in Siskom (Emono in Siscio), mimo Karlovca in naprej proti vzhodnim provincam. Cesto je dal zgraditi Publius Maximus, stari rimski predhodnik današnjih inženirjev in arhitektov. Že v petem stoletju pred našim štetjem so Rimljani sprejeli zakon, ki je urejal gradnjo cest. Po njihovih cestah je promet potekal veliko bolj gladko, kot si lahko danes predstavljamo. Cesta je bila v veljavi do leta 1859, ko so dogradili novo cesto nižje, po dolini reke Krke. Tudi to prometnico je povozil čas, ko je nastala avtocesta Ljubljana – Zagreb – Beograd, mimo Trebnjega in Novega mesta.

 

Staro Rimsko cesto, z leti le malo obnovljeno, uporabljajo domačini še danes. Osvojili pa so jo tudi rekreativni kolesarji in pohodniki. Z avtomobili smo se pripeljali do Dvora in naprej mimo Sadinje vasi skozi Trebčo vas. Na koncu vasi smo avtomobile zamenjali za gojzarje in nahrbtnike in jo peš ubrali po svežem asfaltu stare rimske ceste.

 

Prvi postanek je bil že kmalu. Pri Naralovem Pilu smo izvedeli o Novakovem Jožku, iz Naralove domačije, ki je postavil to spominsko obeležje v zahvalo, da se je iz vojn vrnil živ. Na desnem robu obeležja se vidi še nekaj kamnov stare Rimske ceste. Na vrhu novega asfalta se nahaja vodohran toliko opevanega in grajanega Suhokranjskega vodovoda. Malo naprej pa je cerkev svetega Mohorja in Fortunata z baročnimi orglami s 36 registri, v kateri so se pred Korono dogajali tudi sakralni koncerti. Čez cesto, streljaj dalač je na Cviblju pokopališče preko 1100 padlih borcev za svobodo. Malo je pokopanih Slovencev, v glavnem so borci drugih držav. Še eno zanimivost smo doživeli na naši turi.Med nadaljevanjem poti nas je s skromno pogostitvijo, a iz srca, počastil župan občine Žužemberk g. Jože Papež. Volitve slovenskih županov so bile v zaključni fazi, a stari in novi župan si je vzel nekaj časa tudi za nas. Veliko zaslugo za to pa ima naš vodnik Igor, ki je bil včasih Papežev sodelavec.

 

Nadaljevali smo po peščeni cesti, opazili star klesan obcestni kamen, na katerem se je pred leti videl del napisa, zdaj pa je v celoti prekrit z mahom. Do cerkvice, ki ima na fasadi fresko svete Marjete je bila pot že pošteno dolga in lačni mladinci so potešili svojo lakoto in žejo pred gasilskim domom v Križih. Do Valične vasi so bili nahrbtniki lažji, v planinskih dnevnikih pa novi žigi za spomin na to turo.

 

Skotaj 800 let stara lipa še zmeraj raste v Valični vasi. Pod njo je bila včasih kamnita miza in  12 kamnov, na katerih so sedeli vaški sodniki, vinogradniki in odločali o vseh vaških sporih in nečednostih. Tu nas je pričakal Tone in nam odpeljal šoferje, mi pa smo se peš spustili mimo cerkve svetega Martina do nove – glavne ceste in pri nekdanjem gostišču na Pajčni počakali naše šoferje.

 

Tura je bila dolga 10 kilometrov, ki sta jo s podporo Mestne občine Novo mesto pripravila vodji Božo Mlakar in Igor Cibic. Vreme je navkljub zoprni megli zdržalo, vlilo pa se je šele zvečer, ko smo bili že krepko doma.

 

Zapisal: Miran Jenko

Fotografije: Božo Mlakar

received_474219788144724.jpgreceived_796733921428353.jpgreceived_415563607310929.jpgreceived_554522389829976.jpgreceived_8223938977676842.jpgreceived_866149337900415.jpgreceived_1303811347118531.jpgreceived_1291494051683766.jpgreceived_1135329413775379.jpg