Na soboto 4.7.2026 smo se člani Pohodniškega društva Novo mesto odpravili na dvodnevno turo. Z dvema kombijema smo se ob 4-ih zjutraj izpred O.Š. Bršljin odpeljali v dolino Zadnjica, kjer smo pri prijateljih domačinih iz doline pustili oz. parkirali naša vozila. Obložili smo naše želodčke in si zagotovili dovolj energije za vzpon, ki nas je čakal.

Odpravili smo se proti Pogačnikovem domu na Kriških podih. Pot je bila dolga, strma vendar dobro označena. Med vzponom nas je že pobožal tudi sonček, ob katerem smo opazovali visokogorsko pokrajino, predvsem pa kozoroge, ki so se zadrževali na skalnih pobočjih, ter uživali v gorskem okolju nam pa popestrili vzpon. Med potjo smo se ustavili pri Spodnjem jezeru enem od treh Kriških jezer. 

Po prihodu na Pogačnikov dom smo odložili odvečno prtljago, si vzeli malo daljši počitek, nato pa nadaljevali na Križ in še na Stenar. Uživali smo ob prečudovitih razgledih na Triglav, Razor,...in okoliške vrhove. Sonček je bil naš celodnevni spremljevalec. Po postanku smo se vrnili nazaj do Pogačnikovega doma. Dan v katerem smo uspešno naredili preko 2200 m skupnega vzpona in prehodili približno 11 ur smo zvečer z lahkoto zaspali.

Zjutraj pa novi dan. Po zajtrku smo zapustili Pogačnikov dom in se odpravili proti Bovškem Gamsovcu. Pot nam je zopet ponujala prečudovite razglede na okoliške vrhove Julijskih alp in pa seveda na kozoroge in gamse, ki so značilni prebivalci za to gorsko območje. Po osvojenem vrhu smo se spustili do razpotja in nadaljevali sestop proti Luknji. Od tam pa v dolino Zadnjica, kjer smo po približno  400m vzpona, 1700m spusta in prehojenih 6 ur uspešno zaključili našo dvodnevno turo. Polno lepih razgledov, novih doživetij, ter pridobljenih dragocenih nepozabnih gorskih izkušenj. 

V dolini so nas pri domačinih prijazno pričakali s hladno pijačko, kavico in prigrizki. Katerim se iskreno zahvaljujemo za njihovo gostoljubje. Hvala Črnić Vinko in Justi!!!

 Gore niso le cilj, ampak pot, ki nas uči vztrajnosti, spoštovanja in skromnosti!!!

 Anela Pezdirc

12Next

Letos smo desetdnevni aktivni dopust ob podpori Mestne občine Novo mesto, ki je trajal od 19. do 28. junija, člani Pohodniškega društva Novo mesto preživeli v Bolgariji, kjer smo združili pohodništvo z nekaj dnevi sprostitve ob Črnem morju in ogledom raznih bolgarskih znamenitosti.

Naša pot se je začela ob 16. uri izpred Supernove v Novem mestu, kjer se nas je 39 planincev z avtobusom veselo odpravilo novim dogodivščinam naproti. Po dolgi vožnji skozi Hrvaško in Srbijo smo v jutranjih urah prispeli v Bolgarijo, v mesto Borovets. Z gondolami, ki pozimi služijo za prevoz smučarjev, smo se povzpeli na višino 2.369 m, nato pa krenili mimo Hiše Musala in Hiše pri Ledenem jezeru proti vrhu. Po poti smo občudovali razglede, uživali tudi na snegu in končno osvojili Musalo, ki s svojimi 2.925 m slovi kot najvišji vrh Balkana. Sledil je povratek v Borovets, kjer smo se najprej osvežili s hladno pijačo in nato namestili v hotelu.

Naslednje jutro smo se odpravili v pogorje Rile do sedmih Rilskih jezer, enega najlepših naravnih biserov Bolgarije. Do našega pohodniškega izhodišča na višini 2.100 m smo se povzpeli s sedežnico, nato pa krenili mimo Hiše Rilska jezera po poti, na kateri  nas je vedno znova navdušila prečudovita kulisa ledeniških jezer, cvetja in okoliških gora z zaplatami snega. Nekateri smo se odpravili še na 2.599 m visok Jezerski vrh, od koder smo imeli čudovit razgled na vseh sedem jezer. Polni lepih vtisov smo se vrnili v dolino in se odpeljali do naše nove namestitve v Banskem.

Naslednji dan je bil namenjen vzponu na vrh Vihren (2.914 m) v gorovju Pirin, ki pa smo ga zaradi slabe vremenske napovedi prilagodili in se povzpeli le do približno polovice poti do kraja, kjer je pred dvajsetimi leti preminil novomeški vodnik Peter Luzar. V tišini gora smo obudili spomin nanj in se zavedali, da gore poleg lepih razgledov nosijo tudi boleče zgodbe. Po spustu do Koče Vihren smo se podali še na pot do čudovitih ledeniških jezer Okoto in Ribno jezero. Dan smo zaključili v prijetnem druženju ob večerji in živi tradicionalni bolgarski glasbi.

Po planinskem delu je sledila sprememba ritma. Na poti proti Črnemu morju smo se ustavili v Plovdivu, enem najstarejših evropskih mest, kjer smo si ogledali staro mestno jedro in bogato rimsko dediščino. Tam se nam je pridružila članica bolgarskega planinskega društva, Marjana z vnukom Todorjem, ki sta z nami ostala vse do Sofije. Naslednje dni smo si privoščili počitek ob morju v turističnem kraju Sunny Beach. Ogledali smo si slikovito staro mestece Nessebar, ki s svojo bogato zgodovino in ozkimi kamnitimi uličicami upravičeno velja za enega najlepših obmorskih mest v Bolgariji. Obiskali smo tudi pristaniško mesto Burgas. Za zabavo in nekaj adrenalina se nas je deset članov podalo na parasailing, kjer smo z višine občudovali obalo Črnega morja, ostali pa so polete navdušeno dokumentirali z obale. Poseben pečat druženju je dal tudi slovenski večer, na katerem smo ob vinih Štupar zapeli slovenske pesmi in zaplesali ter še dodatno utrdili prijateljske vezi.

Predzadnji dan smo obiskali še Sofijo, glavno mesto Bolgarije in se sprehodili med najpomembnejšimi znamenitostmi. Na poti skozi Srbijo smo se zadnji dan ustavili na okusnem kosilu v predmestju Beograda, kjer smo se srečali tudi z nekaterimi člani PSK Pobjeda. Polni lepih vtisov smo v večernih urah prispeli domov.

Naš letošnji aktivni dopust v Bolgariji je bil zelo pester in odlično organiziran, zato še enkrat zahvala predsedniku društva Tinetu Luzarju ter vsem, ki so pri izvedbi pomagali. K dobremu vzdušju sta prispevali prijetna družba in dobra volja vseh, zato hvala tudi vsem udeležencem. Domov smo se vrnili bogatejši za številna doživetja in nova prijateljstva ter ustvarili mozaik čudovitih spominov, ki bodo še dolgo greli naša srca.

Zapisali Majda Jerele in Marija Novak

1234Next

To pa je bil vikend, en tistih, katerega bi lahko zapisali z veliko začetnico :)

Člani Pohodniškega društva Novo mesto smo se ob podpori Mestne občine Novo mesto udeležili že 28. srečanja planincev Balkana, to je  srečanje planinskih društev s celega Balkana. Naš cilj je bil Sutomore v Črni gori. V četrtek smo štartali zgodaj, saj smo se zavedali, da bo pot dolga. Vodila nas je proti Dalmaciji in nekje na pol poti smo si zamislili počitek. Kaj pa če bi  to izgledalo tako, da bi skočili kar tako, mimogrede na eno ferato? V mestu Omiš smo imeli odlično priložnost za to. To je bila moje prvo srečanje s plezanjem v steni. Kljub začetnim pomislekom, so me naši profesionalni vodniki prepričali: „Probaj, vse te bomo naučili!”  In za to sem jim neizmerno hvaležna, za novo znanje, motivacijo in zaupanje. Na vrhu smo bili nagrajeni z izrednimi pogledi na morje, na reko Cetino in na okoliške vrhove. Pot smo nadaljevali preko impresivnega Pelješkega mostu, mimo Dubrovnika, obalnih krajev, preko meje in smo že smo bili v Črni gori.  Zdelo se nam je, da bomo v predvidenem času na cilju. Dokler se nam niso domneve zrušile kot hišica iz kart, obtičali smo v koloni, zaradi visokih državniških obiskov na ta dan so gladko malo zaprli ceste kar za šest ur… Kljub pozni uri so nas pričakali gostitelji v Domu solidarnosti v Suromoru in nam razdelili sobe, kjer smo utrujeni zaspali kot majhni otroci.

Zjutraj smo se zbudili v nov sončen dan, sitnosti prejšnjega dneva so bile samo še bled spomin. Gostitelji so nas odpeljali v bližnji Bar, kjer smo si ogledali ostanke mesta s tisočletno zgodovino. Zanj pravijo, da so Črnogorski bizantinski Pompeji.  Obiskali smo trdnjavo, muzej, sakralne objekte in tudi staro oljko, ki naj bi štela več kot 2000 let. Med temi starodavnimi zidovi in tlakovanimi ulicami sta tudi kava in pivo čisto drugačnega okusa.  Popoldan je bil rezerviran za plažo, toplo morje in sonce sta kombinacija, ki ne zataji. Na večerjo smo se v skupen prostor odpravili v društvenih majicah. Prav zanimivo je bilo prepoznavati člane ostalih društev. Bilo nas je kar 18 in 7 držav, iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Črne gore, BIH, Makedonije, Bolgarije in seveda domačini črnogorci. Sledilo je druženje ob živi glasbi, pravi mednarodni miks napevov, melodij in jezikov. Vse smo znali peti…

Naslednji dan je bil dan za planinarjenje. Organizirani sta bili dve turi, ena bolj zahtevna, druga malo manj. Cilj je bil skupen, povzpeli smo se na goro Rumija (1594m). Na tem mestu se srečata celinska in mediteranska klima. Na eni strani se razprostira pogled na najvišje vrhove Prokletij, ki so še zasnežene in na Skadarsko jezero, ki meji na  Albanijo. Na drugi strani pa vidiš mesto Bar z luko in neverjetno modrino Jadranskega morja. Predsedniki društev so imeli popoldan sestanek, kjer so med drugim odločili tudi, kdo bo organizator srečanja naslednje leto. Prav veseli smo bili, da je ta čast doletela društvo iz Postojne, naslednje leto namreč praznujejo 70? let ustanovitve. To odločitev so razglasili na slavnostni večerji.

Hitro je prišel čas za slovo, v nedeljo smo se po skupinskem fotografiranju polni vtisov in lepih občutkov odpravili proti domu.

Kaj naj rečem še ob koncu? Če strnem misli le v enem stavku: toliko različnih doživetij, novih dognanj in novih prijateljstev na enem mestu. Ponosna sem, da sem lahko članica Pohodniškega društva Novo mesto. Skupaj pišemo neverjetne zgodbe, niso pa še vse napisane.

Sedaj se oziramo že naprej, Bolgarija prihajamo…

Karmen Štupar

1234Next