Pot treh gradov
V četrtek, 26. februarja 2026, v času zimskih počitnic smo šli na tradicionalni dopoldanski pohod, ki je namenjen osnovnošolcem in družinam za popestritev počitnic. Kar 51 nas je prehodilo del poti po Poti treh gradov.
Vreme ni bilo prav nič zimsko, prav pomladno toplo in sončno je bilo. Naspani, dobro razpoloženi smo se zbrali na levem bregu reke Krka, na Otočcu. Po pozdravu in navodilih za pot smo šli do gradu. Zaradi urejanja tlakov ob vhodu, nismo smeli vstopiti. Ogledali smo si le zunanjost gradu. Sprva je bila pot polna luž in blatna, ko pa smo zavili na gozdni kolovoz, ki se vije po gozdu nad hitro tekočo reko, je bilo prijetno. Opazovali smo vodo, otočke sredi nje, grad, ki smo se mu oddaljevali in Šempeter – naselje na levem bregu, ki smo se mu približevali. Ob poti pa polno zvončkov, žafranov, tevja, zajčje deteljice, trobentic, pljučnika,,, V krošnjah dreves pa veliko pojočih ptic. Po mostu, skozi naselje smo pohiteli do Starega gradu, ki mogočno stoji na strmem pobočju. Med ogledom smo se odžejali in posladkali z medenjaki ter prisluhnili zanimivemu pripovedovanju mentorice Simone o zgodovini gradu in legendi. Pred gradom se nam je pridružil snemalec g. Miran iz Vaš kanal, ki nas je snemal že med pohodom, tu pa je posnel še nekaj intervjujev. V nadaljevanju poti pa je sledil večinoma strm vzpon na Trško goro. V dolgi koloni s precejšnjimi razmiki smo vsi prišli do vrha – cerkve. Najprej hitri hodci, za njimi pa zadihani, zaripli in utrujeni vztrajneži. Slednji smo bili še bolj zadovoljni, ker smo zmogli. Prav vsem se je prilegel počitek z malico, razgledom na Novo mesto, Gorjance, Gače, Kočevski Rog in prijateljski klepet. Kar težko smo se poslovili z osončenega vrha. Po obveznem skupnem fotografiranju smo začeli s sestopanjem. Previdno smo hodili, ker je bilo strmo in je na asfaltu, ki je bil posut z drobnimi kamenčki zelo drselo. Postanek smo naredili pri razpadajoči Kozinovi zidanici, ki jo bodo kmalu obnovili. Zidanica je res v žalostnem stanju, razgled iz pred nje pa je občudovanja vreden. Preostanek poti je potekal ob avtocesti, po vijaduktu nad njo, pod vijaduktom, skozi naselje in po stari cesti na izhodišče, kjer so nas čakali avtomobili.
Okrog gradu so se sprehajali obiskovalci, mi pa smo se malce utrujeni, a zelo zadovoljni, razigrano poslavljali.
Zapisala: Majda Markovič, fotografije Božo Mlakar
Sljeme, 1033m, najvišji vrh Medvednice
Zbudili smo se v oblačno nedeljsko jutro.
Dvodnevna zimska tura 7 – 8. 2. 2026
Našo vsako letno dvodnevno turo, ki jo posvečamo kulturnemu prazniku in ustanovitvi Pohodniškega društva Novo mesto, smo obeležili z vzponom na Zelenico, Kofce in Kriško goro.
Šestnajst pohodnikov se je zbralo in odpeljalo proti mejnemu prehodu Ljubelj. Tukaj smo si nadeli opremo in jo veselo ubrali proti Zelenici. Krajši počitek v koči, z okrepčilom, in že smo nadaljevali na 1704 m visok Vrh Ljubeljščice ali Triangel, od koder smo pogledali v sosednjo Avstrijo. Skupinsko slikanje in odpravili smo se nazaj proti koči, opravili počitek in pot nadaljevali do Ljubelja. Sledila je vožnja skozi Tržič, idilično Dolžanovo sotesko do Jelendola. Od tu smo se povzpeli na Kofce, kjer nas je pričakal prijazni oskrbnik Peter. Ob pijači in hrani smo večer izkoristili za predstavitev in uporabo tehnične opreme v zimskem času (male derezice, dereze, cepin, lavinska žolna, sonda, lopata,..). Sledil je družaben večer in nočitev. Drugi dan smo se prebudili v pravo zimsko pravljico, jutro je napovedovalo čudovit dan. Po obilnem zajtrku smo se poslovili od Petra in se odpravili v dolino do naših jeklenih konjičkov, ki so nas pripeljali do Planinskega zavetišča na Gozdu. Od tam pa smo se podali na Kriško goro. Iz dokaj blatne, spolzke poti pa je le prišla bela snežna podlaga, ki je napovedovala bližino koče na Kriški. Nekateri so daljši postanek izkoristili za okrepčilo, slikanje in obisk gugalnice poleg koče. Ob zastavi, v počastitev praznika, smo naredili še eno skupinsko in nato nadaljevali spust po delno krožni poti do izhodišča. V Novo mesto smo se vrnili v popoldanskih urah.
Zapisal: Božo Mlakar
Nebeška pot oz. Cammino Celeste
22. januarja smo na 2. planinski urici v letu 2026 prisluhnili Andreji Grahek, ki nam je slikovito predstavila Nebeško pot (Cammino Celeste), ki poteka od Gradeža / Ogleja do sv. Višarij, v Italiji.
Na začetku smo bili deležni uvodne predstavitve poti, ki je dolga skoraj 230 km, na njej pa je potrebno premagati več kot 6000 m višinske razlike. Zaradi razmer na poti jo je v celoti možno prehoditi le v času od junija do septembra, v ostalih mesecih le prve tri etape, ki so še nižinske in v urbanem okolju.
Nato je sledila predstavitev celotne poti po etapah, ki jih je Andreja prehodila s svojimi prijatelji v septembru. Za celotno pot (z Gradeža/Barbane) so potrebovali 8 dni, ki so bili vremensko zelo raznoliki. Od poletnih nalivov z neurji ter sončne pripeke prve dni, do hladnih neviht, oranžnih alarmov za veter ter snežne nevihte na koncu poti, na Sv. Višarjih, kjer je bilo potrbno gaziti do 20 cm snega. Po poti je bilo potrebno večkrat bos prečkati potoke ali hudournike, saj je bil njihov vodostaj zaradi toliko nalivov višji kot je običajno. Septembra je vreme res lahko nepredvidljivo, od zelo poletnih do čisto zimskih razmer, še posebej na prelazih, ki so bili visoki več kot 1300 m, Sv. Višarje pa so visoke skoraj 1800m.
Pot se dviga in spušča, iz ene doline v drugo, v vinorodnem okolju, gozdovih, z lepimi razgledi na hribe in gore v okolici. Pot poteka tudi po ozemlju, kjer je nekoč potekala fronta prve svetovne vojne in je še vedno možno opaziti ostanke bunkerjev, obeležij oz. malih muzejev.
Pot teče skozi pokrajine, kjer še vedno živijo Slovenci in se sliši slovenska beseda. Posebej zanimivo je bilo v Reziji, ki je precej izolirana pokrajina in je zato obdržala svoje posebnosti v jeziku in kulturi.
Planinske urice se je udeležilo več kot 60 poslušalcev, ki so bili nad njeno predstavitvijo navdušeni. Čestitali so vsem udeležencem tega večdnevnega pohoda, ki so bili tudi prisotni na predstavitvi.
Andreja Grahek
Izlet z vlakom
17. januarja je Pohodniško društvo Novo mesto organiziralo prvi mladinski pohod v letu 2026.
Ob 8.45 se nas je kar 109 pohodnikov, mladih in malo starejših, zbralo na železniški postaji Kandija. Z vlakom smo se odpeljali do ŽP Birčna vas. Vožnja je bila sicer kratka, ampak smo kljub temu uživali v njej.
Potem, ko smo zapustili vlak, smo se podali na pot, mimo Petan, Gornjega in Dolnjega Mraševega, do Podljubna.
Skoraj polovica poti je bila za nami in prav prilegel se je malo daljši počitek in topli napitki, ki sta nam jih pripravila Majda in Tone Markovič, tudi naša zelo dejavna člana. Manjkal ni niti okusen med, darilo narave in njunih pridnih čebelic. Hvala iz srca za pogostitev. Hvala tudi gospodu Alešu, ki je odstopil prostor za počitek.
Po počitku smo nadaljevali pot do Boričevega, v Mrzlo dolino in čez Šipčev hrib do železniške postaje Kandija, nazaj na izhodišče.
Bil je čudovit pohod, ki je minil v prijetnem druženju. Otroci so uživali v zimskih radostih, predvsem v kepanju, saj je bil dobršen del poti zasnežen. Na mestih smo se bolj ali manj previdno izogibali blatu, zaradi skopnelega snega.
Dobrih trinajst kilometrov smo prehodili in se na koncu zadovoljni razšli, z obljubo, da se kmalu spet srečamo na novi turi.
Zahvalila bi se vodnikom, Romanu in Tinetu, ki sta nas varno pripeljala od začetka do konca. Seveda pa tudi vsem ostalim, Božu, Tonetu, Igorju, Pavlu, vsem mentoricam in vzgojiteljicam, ki so poskrbeli za prijetno in varno hojo. Hvala vsem !
To je Pohodniško društvo Novo mesto. Deluje za dobrobit vseh članov, poskrbi za varno in prijetno gibanje v naravi, za zdrav duh in zdravo telo. Vzgaja tudi najmlajše, kako se obnašati v naravi, kako biti opremljen, kako hoditi in kako sprejemati soudeležence na poteh.
Pridružite se nam in občutite tudi sami, da je vedno lepo in prijetno z nami.
Zapisala: Marjeta Mlakar
