Z učenci od 1. do 5. razreda iz OŠ Bršljin smo izvedli 4 pohode v času podaljšanega bivanja. Na vseh 4 pohodih nas je bilo kar 204.

Prva 2 pohoda smo izvedli v maju, ko je bilo še deževno in tla razmočena. Druga dva pa že v junijski vročini, da smo iskali senco.

S pohodi smo pričeli pred šolo, kjer sem se jim predstavila kot planinska vodnica in jim podala potrebna navodila za varno in prijetno izvedbo, ter jih seznanila s ciljem pohoda. V dolgi koloni smo se počasi vzpenjali po stezici skozi gozd in skušali prepoznati, koliko različnih ptičjih glasov bomo slišali. Imeli smo kaj šteti, kajti ptički so nam množično prepevali. Prvi postanek smo naredili pri debelem hrastu in se razgledali nad Bršljin, Kamence, Daljni vrh,,, Veliko videnega so prepoznali in poimenovali. Zanimiva jim je bila hoja po ozki stezici, kjer jim je visoka trava segala do glave. Občudovali so tudi veliko njivo pšenice in ugotavljali, le za koliko kruha jo bo zraslo. Na začetku Situlske ceste smo naredili postanek za pitje. Vsak je dobil bombon in prošnjo, naj poskrbi, da ne bo izgubil ovitka, da bi z njim onesnaževal naravo. Opozorila sem jih na razgled, ki je bil po vsem spremenjen. Pred nami so bili v vsej mogočnosti Gorjanci s Trdinovim vrhom, Trška gora, Kočevski Rog s prepoznavno gozdno poseko Gače in kolovoz po katerem smo se približali tovarniškemu kompleksu Krke. Zanimivo nam je bilo opazovati pešce, ki so prihajali ali izginjali v podhode med parkirišči in tovarno. Sledil je le še kratek vzpon ob Kosovi dolini, kjer smo se včasih sankali in urili prve smučarske zavoje, danes pa je tam veliko parkirišče. Pri Kužnem znamenju smo naredili postanek, si ga ogledali z vseh strani, ker je zanimivo zgrajen in poslikam. Informacije o kužnem znamenju in časih, ko je po  teh krajih morila kuga, so jih zelo zanimale. Pritegnil pa jih je tudi razgled na Ločno. V senci dreves smo si privoščili počitek in prisluženo malico v »sobi z razgledom« na Trško goro. Po stezi smo ob vrtičkih nadaljevali na razgledišče nad Mestnimi njivami. Postanek je bil nujen, saj je razgled od tam, na stari del mesta čudovit. Po kolovozu smo nadaljevali na Situlsko cesto in po njej na točko, kjer smo vstopili nanjo. Zadnji del poti, po kolovozu proti bršljinski šoli smo bili pozorni na pestrost barvnih odtenkov v naravi. Ogromno jih je. V daljavi so opazili mogočen hrast, ob katerem smo naredili prvi postanek. Ugotovili so, da je tudi razgled spet isti. Pred šolo sem jih pohvalila za prijetno druženje, vedoželjnost, vodljivost, trud pri hoji,,, V »odkup« sem jim ponudila čokoladice, ki so si jih lahko kupili z ovitkom od prejetega bombona. Vsi so imeli ovitke, jaz pa sem jih pohvalila, ker znajo skrbeti za čistost narave.

Prijetno in zanimivo nam je bilo. »Kdaj bomo spet šli na pohod?« to je bila želja večine, preden smo se razšli. Z učiteljicam pa smo staknile glave in se dogovorile; »Takoj, na začetku novega šolskega leta bomo začeli.« Dogovorjeno. Do takrat pa vsem želim pestre počitnice.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije Janja Bučar

Srečanja planincev Balkana  2025, smo se iz Pohodniškega društva udeležili 4 delegati: Tine Luzar, Božo Mlakar, Tone in Majda Markovič.

V petek, 13. 6. 225, smo se ob 12. uri odpeljali proti Zenici in naprej na planine Smetovi. Vožnja je trajala vse do 19 ure, saj je pot dolga in prehod preko meje je trajal več kot uro in pol. Ob prihodu pred planinski dom , ki se nahaja na višini 940 m, so nas pričakali organizatorji in številni planinski prijatelji iz vseh balkanskih držav. Srečanje je bilo vznemirljivo in veselo. Po prijavnih formalnostih smo se odpeljali do 2 km oddaljene  Eko kuče Smet, ki je nova in zelo lepo urejena. Zelo smo bili navdušeni tudi nad razgledi. Znesli smo prtljago v sobo in se vrnili v planinski dom, kjer je Tineta čakal sestanek predsednikov vseh prisotnih društev. Sledila je večerja in prijetno druženje s plesom pozno v noč.

V soboto, 14. 6. 2025, smo se po zajtrku razdelili v 3 skupine. Nekaj planincev je ostalo na planini Smet, se sprehodilo od doma do doma in se prijetno družilo. Druga skupina se je udeležila 5 km pohoda do spomenika, Eko kuče in nazaj pred planinski dom. Najdaljšega, 15km pohoda se je udeležilo poln avtobus planincev. Udeležili smo se ga tudi Tine, Božo in Majda. Z avtobusom smo se peljali po panoramski strmo se spuščajoči se cesti, pod vijaduktom nove avtoceste, se odpeljali skozi Zenico, do naselja Sebuje.na višini 495m. Naša pot se je ves čas rahlo vzpenjala po gozdni poti. V zelo vročem dnevu nam je senca gozda zelo prijala. Med potjo smo imeli nekaj kratkih postankov za pitje in za združitev skupine. Prvi daljši postanek smo imeli ob slapu Križevišče kjer smo se odžejali s hladno studenčnico. Pot se je neprestano vzpenjala in vročina se je stopnjevala. Pri planinskem zavetišču ob izviru studenčka Prdica, so nas pričakali organizatorji s kavo, čajem, piškoti, pivom. Okrog zavetišča so po gozdu razporejene mize s klopmi, kjer smo se pomešani med seboj ob pijači in prigrizku prijetno družili. Nad zavetiščem je sledil še strm vzpon po prostranem travniku vse do vrha Kraljevina, 1017m. Vodnik nam je povedal, da je bil vrh pomemben že v rimskih časih, ker je tam potekala  rimska cesta. Poimenoval nam je tudi vrhove v prostranem krogu, ki so na višini nad 1000m. Vsi vrhovi so razgledni, ker so porasli s travo in posameznimi drevesi. Z vrha se je videl tudi naš dom, ki je na višini 960m. do njega pa smo hodili še 3 ure. Pot je vse čas potekala po razglednih, travnatih grebenih, le zadnji del se je spet zložno vzpenjal skozi gozd. Na obronek gozda so nam s štirikolesnikom pripeljali malico, ki nam je zelo teknila. Po malici so nam ostali še 4 km poti, na zadovoljstvo, večji del po senci. Na cilju se nam je prilegla osvežilna pijača in druženje. Imeli smo nekaj časa za počitek in urejanje za svečano večerjo na terasi pred planinskim domom. Predsedniki so imeli pred večerjo še sestanek, na katerem so izglasovali, da bo srečanje planincev Balkana leta 2026 v Črni gori. Večerji je sledilo prijetno druženje, pozdravi in izmenjave daril med društvi in organizatorji, potem pa razigran ples ob živi glasbi pozno v noč.

V nedeljo, 15. 6.2025, smo se ob 9.uri zbrali na zajtrku, se prijetno družili, si izmenjavali naslove, se dogovarjali za gostovanja, se fotografirali,,, Po zaključku prijetnega, uspešnega srečanja smo se poslovili, pohvalili organizatorje Planinsko društvo Željezara Zenica in se odpeljali. Pred planinci iz različnih držav so bile  večinoma dolge poti do doma. Med vožnjo smo analizirali uspešno srečanje planincev Balkana – SMETOVI 2025.

Zapisala: Majda Markovič

123Next

Lahko rečemo, da že tradicionalno organizira profesorica športne vzgoje, Damjana Burgar iz OŠ Šmihel za devetošolce planinsko turo na dvatisočak. Da je tura še bolj strokovno planinsko obarvana jo vodimo planinski vodniki Pohodniškega društva NM.

V sredo, 4. 6. 2025, smo se z avtobusom odpeljali do spomenika na Rupah, na nadmorski višini 1376m. Na hitro smo se preobuli v planinske čevlje, pomalicali, si nadeli nahrbtnike in se v dolgi koloni podali navkreber. Med prvim počitkom smo se pogovarjali o pravilih vedenja v Triglavskem narodnem parku, o zaščitenih rastlinah in živalih, ki domujejo v tem predelu. Malo daljši počitek smo imeli na razgledišču na planini Lipanca. Vseh 39 nas je navdušeno zrlo v pokljuško prostranstvo. Ob poti vzpona je bilo veliko pogačic, avrikljev, sviščev, košutnikov, kamnokrečev, ruševja. Do sedla pa so nam senco dajali macesni. Na sedlu jih je navdušil razgled na Triglav, snežišča in okoliške visoke gore. Ob stezi pod Okrogležem smo videli gada, ki se je hitro umikal med ruševje. Bil je podkrepitev mojim opozorilom, kako pomembno je, da vedno pregledamo, kam se usedemo, posežemo z roko. Na vrhu Debele peči, 2014m, smo uživali v razgledu na visoke gore, Bled z jezerom, prostrane pokljuške in jaloviške gozdove in globoke alpske doline. Vpisali smo se v vpisno knjigo, si delili malico s planinskimi kavkami, se fotografirali s Triglavom v ozadju in se pripravili na sestop. Ob sestopu smo naredili pavzo za kepanje na sedlu in previdno pohiteli do Blejske koče na Lipanci. V senci smo se odpočili, pomalicali in se osvežili s hladno pijačo, nekateri so si vtisnili žig v planinski dnevnik in si kupili spominek  Sledil je le še sestop do spomenika, kjer nas je malo skrit čakal šofer, ki nas je strogo nadzoroval, če smo se preobuli in si dobro očistili čevlje na predpražniku, ki ga je položil pred stopnice za vstop v avtobus.  Med prijetno vožnjo smo imeli nagradni kviz, ki je pokazal, da imajo devetošolci veliko znanja o gorski naravi. Bravo. Današnja tura nam bo prav gotovo ostala v lepem spominu.

Pred slovesom sem se jim zahvalila za vodljivost, prijetno druženje in jim zaželela veliko uspehov zadovoljstva, sreče, prijetnih doživetij, ljubezni v nadaljnjem življenju.

Zapisala: Majda Markovič, fotografije; Karmen Jenič

Kljub slabi vremenski napovedi in za spremembo nedelji se nas je kar 59 željnih novih dogodivščin podalo v zgornje savsko dolino. Prvi postanek avtobusa smo naredili v Hrušici pri Jesenicah, kjer je izstopila skupina 29 udeležencev za ferato Dobršnik. V rahlem rosenju smo se odpravili proti vstopu v ferato v upanju, da bo rosenje čimprej prenehalo kot je kazala vremenska napoved. Pred vstopom v ferato smo si nadeli feratarsko opremo, vsem udeležencem sem preveril pravilno namestitev opreme in jim na kratko razložil pravilno uporabo opreme in način gibanja po ferati. Že pri prvem resnejšem vzponu so imeli zaradi spolzkega terena nekateri udeleženci kar nekaj težav z napredovanjem. Pozneje se je pot že malo osušila in je bilo tudi za ostale napredovanje lažje. Tako smo vsi ostali brez večjih težav opravili s ferato in po krožni poti sestopili v Hrušico, kjer nas je že čakal avtobus.

Druga skupina 30 udeležencev se je odpeljala naprej do Gozda Martuljka, od koder so se pod vodstvom Majde mimo Prvega Martuljškega slapu povzpeli do Ingotove koče. Po postanku so nadaljevali še do Drugega Martuljškega slapu. Po ogledu slapu so se vrnili do Ingotove koče in si privoščili daljši počitek.

Skupina ''feratarjev'' se je po opravljeni ferati ravno tako odpeljala v Gozd Martuljek. Trije mladi planinci so z Igorjem zaradi utrujenosti ostali v Gozd Martuljku. Ostali pa smo se mimo Prvega slapu povzpeli do Ingotove koče, kjer so nas že pričakovali naši planinski prijatelji. Po malo daljšem postanku smo naredili še skupinski posnetek in se odpravili nazaj na izhodišče.

 Zapisal: Martin Luzar

 

123Next