V soboto, 18. 12. 2021, se nas je 14 planincev zbralo na parkirišču pri železniški postaji v Straži, kamor smo se pripeljali z avtomobili. V hladnem in meglenem jutru smo se dobre volje podali na pot, prepričani, da nas na vrhu čaka sonce.

Pot se takoj na začetku začne zmerno vzpenjati po naselju, mimo cerkve Svetega Tomaža, ob mešanem gozdu in nato po srednji poti med vinogradi. Med vzpenjanjem smo delali krajše postanke za pitje, slačenje, fotografiranje, počitek, branje informativnih tabel. Zaradi goste megle smo videli le bližnje zidanice, drevesa, vinograde. Zadnji del poti se ves čas strmo vzpenja. Za zadihanost in rdečico na licih smo bili takoj ob prihodu na vzletišče Peter, nagrajeni s soncem. Ko smo se obrnili v dolino, smo pred seboj zagledali megleno »morje«. Iz megle je kot otok kukal vrh Ljubna, v ozadju pa so bili  Peščenik, Mirna gora, Gače, Rog, Sveti Peter,,, Posedali smo na klopcah, na soncu, s sendviči v rokah, zagledani v meglen razgled, ki je bil nekaj posebnega in nam je bil na nek način všeč. Z nastopom se ni nihče želel predstaviti, zato smo se vsi igrali besedno igro in igro Bingo, ki je določila vrstni red za izbiro darilca. Po skupnem fotografiranju smo počasi in previdno odšli po drseči stezi po strmem vzletišču zmajarjev, nato med vinogradi, po gozdni stezi, ozkih cestah med vinogradi, nazaj v Stražo. Na parkirišču si je vsak izbral darilce.

Kljub megli, ki nas je prikrajšala za razgled, smo bili zadovoljni, da smo preživeli prijetno dopoldne v naravi in dobri družbi. Preden smo se razšli, smo si zaželeli prijetne praznike in srečno v letu 2022.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Fredi Bančov in Andrej Kovačič

 

V soboto, 20. 11. 2021, se nas je 20 planincev zbralo na parkirišču v Iškem Vintgarju, kamor smo se pripeljali z avtomobili. V hladnem in meglenem jutru smo se želeli ogreti s kavico, a je bilo ob 9.00 še zaprto.

Po uvodnem pozdravu, predstavitvi ture, zanimivih informacijah o soteski reke Iške, Iškem Vintgarju, Krimu, smo se podali na pot. Pot se takoj na začetku začne zmerno vzpenjati po mešanem gozdu. Zelo shojena in z markacijami vidno označena steza je bila na debelo pokrita s pisanim, šelestečim listjem. Ta lepa preproga pa je pokrivala veje, kamne, ki so se zapletala pod nogami. Bili smo zelo previdni, predvsem pri sestopu. Skozi meglo so se prebijali sončni žarki in napovedovali sončen dan. Med vzpenjanjem smo delali krajše postanke za pitje, slačenje, fotografiranje, počitek, oglede. Tudi skromen prigrizek iz nahrbtnika smo si privoščili. Zadnji del poti se ves čas strmo vzpenja. Za zadihanost in rdečico na licih smo bili takoj ob prihodu pred kočo na Krimu, bogato nagrajeni z razgledom. Videli so se Julijci, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, naši Gorjanci, nižji hribi, vasi,, Ljubljana pa je bila zakrita z meglo. Iz megle sta kukala vrhova Šmarne gore in Rašice. Uživali smo v razgledu in poimenovali videne vrhove. Pri fotografiranju smo si za ozadje v večini izbrali Triglav.

Po dveh urah hoje nam je že krulilo v želodcih in ob pogledu na porcije jote, ričeta, štrukljev, jabolčnega zavitka so se nam pocedile sline. Vsak si je izbral priljubljeno jed iz ponudbe ali iz nahrbtnika in se okrepčal.

Kadar je tako prijetno, kot je bilo v soboto na Krimu, čas teče prehitro. Po skupnem fotografiranju pred kočo, smo po isti poti previdno pohiteli v dolino. Za ogled partizanske bolnišnice Krvavica, se nismo odločili, ker smo se bali prekoračiti čas parkiranja. Ogledali pa smo si fotografije na mobitelu, ki jih je poiskal Andrej. Pri avtomobilih smo bili točno ob 15. uri, ko se je iztekel čas parkiranja. S parkiranjem imamo nekaj dragih izkušenj, zato smo bolj previdni.

Prepeljali smo se še na ogled Jezera, katerega okolica je zelo lepo urejena, v njem pa sta elegantno plavala laboda. V lokalu za nas ni bilo prostora. Vztrajno smo iskali in našli prostor v lokalu Pr Pavletu. Všeč nam je bilo, ker so nam natančno pregledali potrdila o PCT. Seveda smo jih vsi imeli, ker je bil to pogoj za udeležbo na turi. Ob pijači smo poklepetali, se nasmejali in enotno zaključili, da smo preživeli prijeten dan v čudoviti naravi in dobri družbi. S pomočjo navigacije smo našli pot iz meglene Ljubljane proti domu.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Robert Bozovičar in Tomaž Struna

 

PLANINSKA TURA NA RATITOVEC

V soboto, 6. 11. 2021, se nas je 17 planincev zbralo na parkirišču  pred OŠ Bršljin, z namenom, da se povzpnemo na Ratitovec (1678m). Vsi smo izpolnjevali PTC pogoj, ki je bil tudi pogoj za udeležbo na turi. S parkirišča pred OŠ Bršljin se tokrat nismo odpravili z avtobusom, ampak s štirimi osebnimi avtomobili. Po kratkem postanku na kavi, v Škofji Loki, smo se odpeljali do Prtovč nad Železniki. Ko smo izstopili iz toplih avtomobilov, nas je objel hladen veter in nas prisilil, da smo se toplo oblekli, si nadeli kape in rokavice. Pridružila sta se nam vodnik Rafko z ženo Melito, ki sta nam kot domačina  popestrila turo s številnimi informacijami. S Prtovča smo se odpravili preko sedla Povden do Krekove koče. Na sedlu se je jesenska pisana podoba narave spremenila v zimsko. Gosta megla, ki jo je hladen veter pihal proti vrhu, v ivje odeta pokrajina, drseča tla so nas spomnili, da so v gorah že zimske razmere. Za ogrevanje, odmor in okrepčilo z malico smo si vzeli uro časa v lepo urejeni Krekovi koči. V večini smo se posladkali s flancati, ki so tamkajšnja specialiteta. Potem pa do Altemavra, najvišjega vrha Ratitovca. Pred spustom v dolino nas je večina udeležencev obiskala še Gladki vrh nad kočo. Vrnili smo se po poti čez krnico Razor v Prtovče, kjer so nas čakali avtomobili. Med potjo se je megla večkrat za kratek čas dvignila in nam omogočila nekaj zanimivih razgledov. Videli smo tudi dva gamsa, ki sta nas radovedno opazovala.

 Vsem je bila tura prijetna, ne prenaporna, polna zanimivosti in lepot narave. Tudi sproščeno druženje in medsebojno spoznavanje nas je  obogatilo. Hoja nas je malce utrudila in povsem sprostila.

Vožnjo domov smo popestrili s pavzo v zanimivi gostilni na Orlah, od koder je bil zanimiv razgled na razsvetljeno Ljubljano. To je bila še dodatna popestritev čudovite ture na Ratitovec.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Klavdija Dolinar in Igor Cibic

 

 

IZLET V POBRATENI HERCEG NOVI

27.10. – 30. 10. 2021

 

1. DAN:

Prvi dan smo se z ekipo iz Novega mesta s kombijem odpravili na našo vožnjo do Herceg Novega. Ekipo je sestavljalo 6 članov; med njimi tudi 2 člana Pohodniškega društva Novo mesto; Robert Bozovičar in Sara Bozovičar. Odpravili smo se ob 15. uri. Prečkali smo Hrvaško, Bosno, še enkrat Hrvaško in končno prispeli do ciljne države – Črna Gora. Prispeli smo v večernih urah in v Herceg Novem v hotelu Play nas je že čakala večerja z glasbo v živo. Nato smo se odpravili v svoje sobe in se odpočili za prihajajoči dan.

 

2. DAN:

Zgodaj zjutraj smo se zbudili in odšli na zajtrk, ki nam je bil ponujen v hotelu. Naša vodnika za celotni izlet sta bila Saša Kulinović in Željko Starčević, ki smo ju spoznali že prejšnji večer. Oba zaposlena pri agenciji za Razvoj i zaštitu Orjena, Željko Starčevič je tudi član PK Subra, Saša Kulinović pa je član AK niskogorci. Po zajtrku smo se odpravili na jutranjo vožnjo z ladjico ob obali Herceg Novega; videli smo veliko zanimivih hiš, naš vodnik Željko pa nam je povedal vse o okolici, o izletih z ladjico in o vseh planinah okoli nas, ki smo jih videli.

Po sproščujoči vožnji z ladjico smo se odpravili v vasico Kameno, kjer so nas že pričakali s pijačo in jedačo. Po manjši okrepitvi smo se odpravili na razgledni stolp, iz kjer smo videli čudovit razgled na morje Črne Gore. Po krajšem sprehodu smo se odpravili na kosilo.

 

Po kosilu smo se odpeljali v vinarijo Savina, kjer nas je pričakala lastnica že s kozarcem njihovega vina. Iz vinarije smo spet bili priča čudovitim razgledom, ki jih nudi Črna Gora. S kozarčkom v roki smo se odpravili na ogled vinarije, ogledali smo si tudi njihove kleti. Vinarija Savina pa je najbolj znana po svojem Roseju in Chardonnayu. Ob pokušini vina so nam pripravili tudi slane prigrizke, nato pa smo uživali ob gledanju sončnega zahoda.

 

V večernih urah pa smo se seveda odpravili na večerjo v Holday Lounge Bar v mesto. Preživeli smo noč v dobri družbi, z obilo hrane, živo glasbo in z veliko veselja in plesa. V poznih urah smo prispeli nazaj v hotel. Bilo je čas za nočitev, saj je bil pred nami dan planinarjenja.

 

3. DAN:

Zjutraj nas je ponovno čakal hotelski zajtrk, nato pa s terenci vožnja na planino Orjen. Prispeli smo do info točke, kjer smo se razdelili v dve skupini, in sicer; kolesarska ekipa in pohodniška ekipa. Kolesarji z vodjo Željkom na čelu so se od tam odpravili s kolesi, pohodniki pa smo se s Sašo malo poti še prevozili s terencem. Ob poti nam je pohodnikom Saša povedal zgodbo o kamnitem srcu, ki smo ga ob poti tudi videli in se z njim fotografirali. Ko smo prispeli na kočo na planini Orjen, sta nam Saša in Željko razkazala celotno planino, spili smo kavico in se pogovarjali o sosednjih vrhovih. Slikali smo se tudi z najvišjim vrhom planine Orjen; Veliki Kabao, ki leži na nadmorski višini 1894m, in je tako najvišji vrh na Jadranu. Po sprostitvi v gorah, smo se odpravili v dolino na kosilo.                       

Po kosilu smo se odpravili v mesto, kjer sta nam vodnika razkazala še trdnjavo Kanli Kula. Trdnjava je bila zgrajena med vladavino Osmanskega cesarstva kot obrambna utrdba, in je bila edini vhod v mesto. Kasneje pa se je uporabljala kot zapor. Ime 'kanli kula' pa je iz turškega jezika prevedeno kot 'krvavi stolp'. V trdnjavi pa je tudi eden izmed največjih amfiteatrov v državi. Po ogledu trdnjave pa smo se še sprehodili po samem mestnem jedru.

           

Zvečer pa smo se odpravili na večerjo v Konobo Feral, kjer nas je čakalo druženje in pijača.

 

4. DAN:

Za naš zadnji dan nas je ponovno čakal zajtrk, potem pa smo skočili na sosednji hrib, kjer smo spet imeli prečudovit razgled na Črno Goro. Po krajšem pohodu pa smo se poslovili od naših prijateljev iz Herceg Novega, in se odpravili proti Novem mestu. Vmes smo se ustavili še, da smo kupili mandarine, domov pa smo prispeli v večernih urah.

 

ZAKLJUČEK

Planina Orjen ponuja precej pohodniških poti, vse so zelo dobro označene, gostota markacij je celo večja kot v naših alpah. Na planini sta dva višja vrha, na katere bi bil smiseln celodnevni pohod in katera sta dobro označena (Veliki Kabao in Subra), dostop do njiju je lahek in na določenih delih srednje zahteven, poti na oba vrha sta različna, možno pa je prenočevati pri dostopu na Subro v Planinarskem domu Subra, dom je popolnoma obnovljen. Drugi dom, do katerega pa smo dostopali na obisku in ki je razviden na sliki, pa žal ni uporaben za prenočevanje. Obe predlagani poti sta dolgi vsaka po 7 ur.

Poleg obeh navedenih poti so na voljo tudi lažje dostopne in kakšno uro krajše pohodniške poti, lep krajši izlet pa je možen tudi po samem Herceg Novem.

V bližnji okolici oz izven območja planine Orjen pa je zanimiv tudi vrh Lovčen.

 

Zapisala: Sara Bozovičar

Foto: Sara in Robert Bozovičar