V četrtek, 3. 3. 2022, se nas je 27 planincev zbralo na izhodišču poti za na Hmeljnik. 14 osnovnošolcev se je v spremstvu staršev, starih staršev zagnano vzpenjalo po kolovozu proti od daleč videnemu gradu. Starejši smo jim zadihano sledili. Z vsakim korakom se nam je odpiral še lepši razgled. Vidljivost je bila zelo dobra. Med potjo smo opazovali tudi znanilce pomladi – zvončke, trobentice, žafrane, brsteče grme,,

Na vrhu, ob gradu Hmeljnik se nam je prilegel počitek z malico, klepetom, igranjem, opazovanjem gradu in okolice. S hojo smo nadaljevali po grebenu, skozi gozd in po travnikih, do brunarice nad Karteljevim, kjer sta nas s čajem, kavico, sadjem in piškoti pričakali Marjeta s pet mesečno Ivo. Odrasli smo se posedli po pripravljenih klopcah in ob srebanju kavice zanimivo klepetali. Otroci pa, kot da ne bi še nič hodili, so se igrali na igralih in se podili po prostranem sadovnjaku. Na sončku, ki nas je grel, je bilo zelo prijetno. Poslovili smo se od gostiteljice in se po skoraj isti poti vrnili na izhodišče.

S turo smo bili vsi zadovoljni, ker smo počitniško dopoldne preživeli v naravi, nekaj novega izvedeli, doživeli, videli in se družili. Organizatorji – Pohodniško društvo pa smo zadovoljni, ker smo mladim popestrili počitniško dopoldne.

 

Zapisala in fotografirala: Majda Markovič

 

 

V soboto, 19. 2. 2022, se nas je 25 planincev zbralo na Prepihu, z željo, da še pred dežjem prehodimo pot od Jurne vasi na Mehovo in skozi Koroško vas nazaj na Prepih.

Deževni oblaki so se hitro združevali, temneli in napovedovali skorajšnje padavine, zato smo si skrajšali pot z vožnjo do Podgrada. V strnjeni koloni smo se vzpenjali na Mehovski hrib. Na vrhu so ruševine gradu Mehovo, informativna tabla, križ, klopce za počitek, miza in vpisna knjiga. Z vrha je zelo prostran in zanimiv razgled. Z zanimanjem smo si ogledovali in prepoznavali dolenjske kraje. Mladi planinci so si v planinski dnevnik vtisnili žig, vpisali datum in Mehovo. Vse ostalo o izletu pa bodo skrbno izpolnili doma. Povedala sem jim še nekaj zanimivosti o gradu, legendo Čevljar z Mehovega in Trdinovo povest Gospodična, ker je grofica iz povesti živela v tem gradu. Seveda smo se tudi okrepčali z malico iz nahrbtnikov. Spust skozi gozd je bil na začetku precej strm in drseč, kasneje pa je pot postala položna, posuta s suhim listjem. Ob poti so nas razveseljevali zvončki, trobentice in žafrani. V Koroški vasi smo prečkali cesto in pohiteli skozi gozdiček na Prepih. Z dvema avtomobiloma smo se vozniki odpeljali po avtomobile v Podgrad, ostali pa so nas pod nadstreškom počakali in vedrili, kajti začelo je deževati.

S turo smo bili vsi zadovoljni, morda še malo bolj, ker smo na cilj prišli tik pred dežjem, kajti vztrajni in pogumni vedno dosežejo cilj.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Pavel Golob

 

Kot običajno se nas je tudi v soboto 5. februarja 18 novih dogodivščin željnih zbralo pred Osnovno šolo Bršljin. Z osebnimi avtomobili smo se odpeljali na Ljubelj, kjer je bilo izhodišče naše dvodnevne ture. V slabih dveh urah smo se delno po nekdanjem smučišču, delno pa po zratrakirani cesti povzpeli do Planinskega doma na Zelenici. Po krajšem odmoru smo odložili odvečne stvari v domu in se poslovili od Klavdije in Irene ter treh mladih planincev, ki so ostali in se sankali v okolici doma. Napotili smo se v smeri Stola. Po v glavnem zasneženi dokaj uhojeni poti smo v dobri uri prišli do razcepa poti. Naravnost je pot vodila na Stol, levo v Završnico, mi pa smo jo ubrali desno, strmo navzgor proti Vrtači. No ne ravno vsi, saj so se štirje udeleženci odločili, da se zaradi težavnosti terena in pomanjkanja izkušenj raje vrnejo nazaj v dom. Ostalih deset pa se nas je po dobri uri in pol po pretežno zasneženih, delno pa po travnatih pobočjih povzpeli na vrh Vrtače. Po postanku z razgledom in kratko malico smo sestopili po južni grapi v pravih zimskih razmerah. Vrnili smo se v dom in ob večerji poklepetali ter obujali spomine na prehojenih deset let društva. V nedeljo smo se ponovno razdelili v dve skupini. Manjša, osemčlanska se je odpravila na Spodnji plot in Triangel. Preostali pa smo se v popolnih snežnih razmerah po Šentalskem plazu povzpeli na Begunjščico. Zaradi močnega vetra na grebenu in na vrhu smo se hitro vrnili po isti poti. Pri domu so nas že čakali ostali udeleženci. Skupaj smo se odpravili proti Ljubelju. Med potjo sem ostalim udeležencem pokazal kako se nastavi in namesti dereze. V nadaljevanju pa še hojo z derezami in cepinom, pa tudi zaustavljanje s cepinom. Na Ljubelju so nas čakali naši jekleni konjički. Ostal nam je še povratek v Novo mesto, kamor smo prispeli še pred mrakom, bogatejši za novo zelo prijetno izkušnjo.

 

Zapisal: Martin Luzar

Foto: Martin Luzar in ostali

 V soboto, 15. 1. 2021, se nas je 19 planincev zbralo že ob 6.30, na železniški postaji Bršljin. Z novim, modrim vlakom smo se zelo udobno peljali do Velikega Gabra.

V hladnem  jutru smo se dobre volje podali na pot skozi še spečo vas. Ko smo zavili na kolovoz,  nam je pod nogami škripal zmrznjen sneg. Zasnežena pokrajina se je lesketala v prvih sončnih žarkih. Tiho smo hodili in uživali v lepoti narave. Ob obori smo postali in opazovali čredo košut in jelena, ki se je razkazoval v vsej svoji lepoti. Krajši strm vzpon nas je segrel. Nadaljevali smo po grebenu gozda, gozdnih jasah, ob ograjenih pašnikih, mimo osamljene kmetije, za vasema Dole in Gombišče. Po uri hoje se nam je prilegel počitek z malico iz nahrbtnikov. Siti, odžejani in spočiti smo nadaljevali z rahlim vzponom po Jakobovi poti do vasi Sela Šumberk. V vasi smo si ogledali jaslice v naravni velikosti, ki so jih postavili vaščani, vaški trg z vodnjakom, cerkev in vrtec. Vtisnili smo si tudi žig Jakobove poti. Nadaljevali smo po cesti, zavili v gozd na stezo, ki se je vzpenjala vse do razvalin gradu Šumberk. Navdušeni nad razgledom smo se razgledovali in prepoznavali videne vrhove, vasi. Vodnika Majda in Tone sta povedala nekaj zanimivosti o zgodovini gradu, grajski kapeli, grajsko legendo o zakleti princesi, o Josipu Jurčiču, ki je v svojih delih opisoval te kraje. Po skupnem fotografiranju smo se previdno spuščali po strmi, drseči stezi ob gradu, cerkvi. V gozdu je strmina popustila in hoja je bila prijetno sproščena. Pri kapelici, ob robu gozda smo postali in se ozrli nazaj proti gradu, ki kljub ruševinam, še vedno deluje zelo mogočno. Pohiteli smo skozi vas Arčelca do vasi Replje, kjer smo imeli v čebelnjaku čebelarsko dobrodošlico, malico, ogled čebelnjaka s kratko predstavitvijo življenja čebel. Ob prijetnem druženju smo si ogledali še dva filma s planinskih tur. Poleg zanimive gorske narave smo bili pozorni na poznane planince, ki so bili na posnetkih precej mlajši, brez pleš in sivih las. Čas neizbežno teče in nas neopazno spreminja. Ob 15.00 je po nas prišel avtobus in nas odpeljal nazaj v Novo mesto.

Zadovoljni z zanimivo zimsko turo, z novimi spoznanji, prijetnimi doživetji in sproščenim druženjem, smo odmislili utrujenost, težko zgodnje vstajanje, mraz, ki nas je še v mraku ščipal v lica. Za taka doživetja, se je splačalo potruditi in si hkrati tudi utrditi zdravje in dobro počutje.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Tone Markovič in Marjana Meznarčič