PLANINSKA TURA NA KRIM - 20.11.2021

V soboto, 20. 11. 2021, se nas je 20 planincev zbralo na parkirišču v Iškem Vintgarju, kamor smo se pripeljali z avtomobili. V hladnem in meglenem jutru smo se želeli ogreti s kavico, a je bilo ob 9.00 še zaprto.

Po uvodnem pozdravu, predstavitvi ture, zanimivih informacijah o soteski reke Iške, Iškem Vintgarju, Krimu, smo se podali na pot. Pot se takoj na začetku začne zmerno vzpenjati po mešanem gozdu. Zelo shojena in z markacijami vidno označena steza je bila na debelo pokrita s pisanim, šelestečim listjem. Ta lepa preproga pa je pokrivala veje, kamne, ki so se zapletala pod nogami. Bili smo zelo previdni, predvsem pri sestopu. Skozi meglo so se prebijali sončni žarki in napovedovali sončen dan. Med vzpenjanjem smo delali krajše postanke za pitje, slačenje, fotografiranje, počitek, oglede. Tudi skromen prigrizek iz nahrbtnika smo si privoščili. Zadnji del poti se ves čas strmo vzpenja. Za zadihanost in rdečico na licih smo bili takoj ob prihodu pred kočo na Krimu, bogato nagrajeni z razgledom. Videli so se Julijci, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, naši Gorjanci, nižji hribi, vasi,, Ljubljana pa je bila zakrita z meglo. Iz megle sta kukala vrhova Šmarne gore in Rašice. Uživali smo v razgledu in poimenovali videne vrhove. Pri fotografiranju smo si za ozadje v večini izbrali Triglav.

Po dveh urah hoje nam je že krulilo v želodcih in ob pogledu na porcije jote, ričeta, štrukljev, jabolčnega zavitka so se nam pocedile sline. Vsak si je izbral priljubljeno jed iz ponudbe ali iz nahrbtnika in se okrepčal.

Kadar je tako prijetno, kot je bilo v soboto na Krimu, čas teče prehitro. Po skupnem fotografiranju pred kočo, smo po isti poti previdno pohiteli v dolino. Za ogled partizanske bolnišnice Krvavica, se nismo odločili, ker smo se bali prekoračiti čas parkiranja. Ogledali pa smo si fotografije na mobitelu, ki jih je poiskal Andrej. Pri avtomobilih smo bili točno ob 15. uri, ko se je iztekel čas parkiranja. S parkiranjem imamo nekaj dragih izkušenj, zato smo bolj previdni.

Prepeljali smo se še na ogled Jezera, katerega okolica je zelo lepo urejena, v njem pa sta elegantno plavala laboda. V lokalu za nas ni bilo prostora. Vztrajno smo iskali in našli prostor v lokalu Pr Pavletu. Všeč nam je bilo, ker so nam natančno pregledali potrdila o PCT. Seveda smo jih vsi imeli, ker je bil to pogoj za udeležbo na turi. Ob pijači smo poklepetali, se nasmejali in enotno zaključili, da smo preživeli prijeten dan v čudoviti naravi in dobri družbi. S pomočjo navigacije smo našli pot iz meglene Ljubljane proti domu.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Robert Bozovičar in Tomaž Struna