V soboto, 4. marca 2023, smo se pridružili več kot 5000 pohodnikom na že 29. pohodu po Jurčičevi poti.

Na parkirišču pred OŠ Bršljin se nas je zbralo 39. Z avtobusom smo se odpeljali v Višnjo Goro, kjer je bilo že zelo veliko pohodnikov iz drugih krajev. V starem mestnem jedru so bile stojnice, kjer smo si vtisnili prvi žig v zbirni kartonček, dobili potrebne informacije in se fotografirali pri štartnem panoju. Letošnja Jurčičeva pot je potekala na temo pisateljeve ljudske zgodbe o Lepi Vidi. Pred Hišo kranjske čebele so nam lokalni čebelarji ponudili kruh z medom in povabili na ogled razstave ilustracij knjige Kozlovska sodba v Višnji Gori in same kot satovnice preurejene hiše. Po ogledu smo ob koračnicah Stiške godbe pričeli s pohodom. Začetna strmina mimo razvalin gradu nas je ogrela in upočasnila. Vztrajna, počasna hoja v strnjeni koloni, ki se je počasi vila skozi zamegljeno pokrajino, je zmogla glavni vzpon. V vasi Pristava so nas domačini pričakali z bogato ponudbo domačih dobrot. Okrepčilo, počitek, srečanja in klepet  z znanci, ki smo jih srečevali, so nam krepili veselo razpoloženje. Sledil je skoraj raven del poti. V vasi Zavrtače smo si vtisnili naslednji žig, malo postali in se družili. Na koncu vasi pa se nam je iz megle začel kazati zvonik cerkve sv. Duha, kjer je najvišja točka pohoda. Pred vzponom pa smo se ustavili še na Polževem, kjer smo imeli bogato ponudbo na stojnicah. Kratek in strm del poti po opuščenem smučišču nam zaradi megle, na žalost, ni ponudil razgledov. Pri cerkvi smo si naredili potreben počitek, se nadihali in si ogledali notranjost in zunanjost obnovljene cerkvice. Tudi urejena oklica s klopcami za počitek in velika kamnita miza so nas navdušile. Od tu pa se pot ves čas počasi spušča. Na začetku zasnežena pot se je pod množico korakov spremenila v blatno in ponekod drsečo. Blato nam ni moglo pokvariti veselega razpoloženja in vse hitrejšega približevanja Muljavi. Pred Jurčičevo domačijo je bilo veliko stojnic s ponudbo domačih obrti in pridelkov, okrepčil, informativnega gradiva. Vrata domačije so bila odprta in lahko smo si ogledali njeno notranjo ureditev iz časov Jurčičeve mladosti. Med pohodniki so se sprehajali igralci, ki nastopajo v Jurčičevih literarnih delih. Tudi odigrali so nam nekaj prizorov in nas povabili na ogled predstave o Lepi Vidi, ki jo bodo igrali v letnem gledališču v juniju in juliju. Škoda bi jo bilo zamuditi. Bogat kulturni program, vesele koračnice Stiških godbenikov, govorniki, glasba in zadovoljstvo, da smo prehodili 12 km dolgo pot, je dvigalo veselo razpoloženje. Na cilju so bili že tudi tisti, ki so pot podaljšali in si ogledali še Krško jamo in vas Krko. Ob dogovorjenem času smo zapustili prijetno dogajanje in se z avtobusom odpeljali po cesti, ki se vije po dolini, tako kot se vije reka Krka.

V Novo mesto smo se vrnili obogateni z doživetji s ture, kulturnim programom, srečanji s prijatelji, znanci in zadovoljstvom, da smo prehodili Jurčičevo pot.

 

Zapisala Majda Markovič, fotografije Aljoža Šinkovec, Roman Makše, Helena Markovič, Darinka Moretti, Franc Rifelj, Danijel Brezovar in Tone Markovič

 

Na pustno soboto, 18. februarja 2023, smo se podali na Sveto Ano nad Ribnico, ob povratku smo si ogledali še ribniški pustni karneval.

Na parkirišču pred OŠ Bršljin se je zbralo 36 planincev. Z avtobusom smo se odpeljali v Ribnico, se pripravili na turo in krenili proti cilju – cerkvi Svete Ane, ki se je videla že iz avtobusa. Komaj smo se s hojo ogreli, že smo bili deležni počitka z zajtrkom, pri jamarskem domu. Zelo prijazna oskrbnica nam je skuhala še dišečo kavico, ki se je prilegla k dobrotam iz nahrbtnikov. Predvsem mlade planince pa so razveselile domače živali, ki so se pustile božati. Nekateri smo si nadeli derezice, da smo lažje hodili po deloma poledeneli, dobro shojeni poti, ki se je počasi vzpenjala. Vzpon nas je segrel, zato smo si slekli odvečna oblačila, se odžejali, se nadihali in prisluhnili žvrgolenju ptic. Ko so nekateri začeli v zadnji strmini pred vrhom stokati in spraševati, »A je še daleč?«, sem jim v tolažbo pokazala cerkev, ki se je že kazala med debli debelih bukev. Pri cerkvi smo se hitro oblekli, ker je mrzlo pihalo in se zazrli v prostrano ribniško dolino, ki jo obdajata dolga grebena Male in Velike gore. Po shojeni globoki snežni gazi smo šli na najvišjo točko - na Stene Svete Ane. Ker zaradi gozda ni bilo razgleda, smo šli še do razgledišča in se zazrli v dobropoljsko dolino, ki je na drugi strani dolgega grebena Male gore. Vrnili smo se v planinsko kočo, ki je blizu cerkve. V prijetno topli koči smo se ogreli z vročim čajem in se okrepčali z malico iz nahrbtnikov. Poklepetali smo s prijaznima dežurnima oskrbnicama, si vtisnili žig za v planinski dnevnik, se posladkali s pecivo naše Anice in že je napočil čas za sestop. Previdno smo hodili po zglajenem, mehkem snegu in ponekod tudi že po blatu, ker se sneg hitro tali. Pri avtobusu smo se preobuli, odložili nahrbtnike in pohiteli na karneval. Po dolgi ulici so si sledile skupine maškar, ki so nas nasmejale, očarale, navdušile,,, Med ogledom smo se posladkali s krofi, kot se za pust spodobi.

V Novo mesto smo se vrnili obogateni z doživetji s ture in razigranostjo pustne sobote.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije Roman Makše in Majda Markovič

11. in 12. februarja je Pohodniško društvo Novo mesto izpeljalo tradicionalni dvodnevni pohod, ki  je vezan na ustanovitev društva, pred enajstimi leti. Že drugo leto zapored smo se odločili za Dom na Zelenici. To izhodišče ponuja kar nekaj lepih vrhov, tudi za zimske ture. Za dvaindvajset udeležencev smo pripravili zanimive pohode in sicer; 2024 m visok Zelenjak, 2026 m visok Palec, 1704 m visok Vrh Ljubeljščice, in v nedeljo še na 1370 m visok stari mejni prehod, kjer stoji koča.

Prvi dan se je enajst pohodnikov povzpelo na 2024 metrov visok Zelenjak, na kar smo pot nadaljevali na 2026 metrov visok Palec. Pot nas je v lepem vremenu vodila po dolini Suhega ruševja proti Stolu, Vrtači na kar smo se podali desno proti Zelenjaku in Palcu. Čudovita zimska idila nas je kar vabila v svoj objem. Po uspešno opravljenih vzponih smo se po isti poti vrnili do koče.  

Preostali člani so se odpravili na Vrh Ljubeljščice ali Triangel, visok 1704 metrov. Podali so se tudi do koče pri izviru Završnice. Prisotni so bili tudi otroci, ki pa so uživali v zimskih radostih sankanja.  Večer smo preživeli v prijetnem druženju, klepetu in petju, v Koči na Zelenici. Drugi dan, po zajtrku, je sledil sestop na Ljubelj, do parkiranih avtomobilov. Med sestopom nam je Tine razložil za kaj se uporablja cepin in dereze. Imeli smo tudi praktični prikaz le tega. Udeleženci pa so se lahko tudi sami preizkusili v pravilni uporabi cepina in derez v primeru hoje, zdrsa ali padca.  

V avtomobile smo odložili nepotrebno prtljago in odšli do starega mejnega prehoda Ljubelj 1370 m. Pot poteka po cesti, ki v zimskem času postane sankaška proga. Srečali smo kar nekaj sankačev. 

Pri koči smo si privoščili enourni postanek. Sledil je spust na Ljubelj, kasneje pa še postanek v Tržiču, za nakup slastnih štrukljev.

Veseli, zadovoljni, polni čudovitih vtisov zimske idile in novih doživetij, smo se v popoldanskih urah vrnili domov, v Novo mesto.

 

Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Božo Mlakar

 

123Next

PRVA TURA MLADINSKEGA ODSEKA V LETU 2023

 

Lahko bi rekli, da je januarska tura že tradicionalna, glede na to, da se že 10 let na izhodišče peljemo z vlakom. V soboto, 14. januarja 2023, se nas je zbralo na železniški postaji Bršljin, ob 6.30, kar 48 planincev. Z vlakom smo se odpeljali do Mirne Peči. Na postaji smo se pripravili za varno hojo, si nadeli lučke, odsevnike, kajti na pot smo krenili še v temi. V dolgi koloni smo šli ob robu ceste in nato po pločniku do makadamski ceste, ki poteka vzporedno ob avtocesti. Po prvem vzponu, ki nas je segrel, smo naredili počitek. Počasi se je začelo daniti. Na razglednem postanku smo pogledali vasico Šentjurij in mladi planinci so povedali, da je to rojstna vas Toneta Pavčka, pesnika. Na nasprotnem bregu so se razprostirale vasice, nad njimi vinske gorice, po dolini pa se je vila avtocesta, ki je s avtomobilskim hrupom kalila jutranjo svežino. Med potjo nas je za kratek čas ovila megla. Na vrhu Karteljevskega klanca pa nas je obsijalo sonce. Postanek z okrepčilom, informacijami o Rudolfovi poti in razgledom na Hmeljnik, Karteljevo, Golobinjek,, je bil zelo prijeten. Zavili smo na Rudolfovo pot, ki nas je skozi gozd popeljala v bližino vasi Daljni Vrh. Pred nami se je odprl razgled na novomeško kotlino. Všeč nam je bil ta razgled in prepoznavanje znane pokrajine okrog našega Novega mesta. Sledil je kratek del poti nad vasjo Gornje Kamence in že smo zavili na dvorišče Brezarjevih. Gostoljubna Franci in Nevenka sta nas povabila k pripravljeni malici. Na pomoč sta jima prišli še sosedi Majda in Mateja. Postregli so nas z narezkom, češpljevimi in mareličnimi cmoki, piškoti, čajem, kuhančkom in kavico. Ob dobrotah smo se prijetno družili in obujali spomine na skupne ture in seveda delali plane, kam bomo letos še šli. V pogovoru smo se spomnili Lojzeta Slaka in Henčka, ki sta bila iz teh krajev. Med nami pa ni bilo junaka, ki bi kakšno njuno zapel. Zahvalili smo se gostiteljem, ki so nas tako okusno razvajali, se vsi skupaj fotografirali in krenili po blatnem kolovozu med njivami, travniki, skozi gozd v Dolnje Kamence. Šli smo skozi vas in zavili na kolovoz pod vasjo, ki nas je pripeljala v Novo mesto. Pred nami pa je bil le še košček poti do železniške postaje Bršljin, kjer smo v temi začeli in v soncu zadovoljni zaključili prijetno turo.

Prehodili smo 12 km, se nadihali svežega zraka, se prijetno družili, nasmejali in tudi nekaj zanimivega videli, izvedeli in doživeli.

 

Zapisala Majda Markovič, fotografije Dragica Poljanec