Izlet v neznano 3.12.2022

Prvo soboto v decembru, je tradicionalni pohod v neznano Pohodniškega društva Novo mesto. Tokrat se nas je 16 pohodnikov zbralo pred trgovskim centrom Supernova, od koder smo se odpeljali v neznano. Tine, kot vodja poti, nas je pripeljal do gasilskega doma v Tomažji vasi pri Škocjanu, kjer smo pustili svoje jeklene konjičke. Pripravljeni za hojo, nekateri z dežnikom namesto palic, smo se podali v neznano. Seveda so se že pojavljale prve ugotovitve kam nas Tine pelje. Vendar je bila zadeva skrbno skrita.

Najprej se je cesta vijugala po ravnini, kmalu pa smo morali zagristi v strmino. Kdo bi si mislil, da so dolenjski grički tako strmi. Mimo hiš in vikendov, smo se vzpenjali proti neznanemu vrhu, ki je kmalu postal znan. Mali Vinji vrh (374mnv), cerkev Janeza Krstnika. Dežnikov k sreči nismo potrebovali. Smo pa bili zaradi megle prikrajšani za čudovite razglede, ki se nam ob lepem vremenu ponujajo iz tega dokaj razglednega vrha. Malo smo si oddahnili, popili požirek pijače iz nahrbtnikov in se odpravili proti naslednji neznani točki pohoda. Med potjo smo občudovali stare, ampak še vedno ohranjene lesene vinske hrame. Informacijska tabla ob poti nas je seznanila, da hodimo po arheološki poti. Veliko pred nami so tu hodili, bili naseljeni Kelti. V prijetnem klepetu, brez posebnih naporov smo prišli do cerkve svetega Jožefa na Velikem Vinjem vrhu (392mnv). Tu smo se pogreli s toplim čajem, okrepčali s pogačo in po kratkem postanku nadaljevali s hojo v neznano. Spustili smo se malo nižje, do vasi Orešje in naprej, do naslednje vasi Osrečje. Pot nas je vodila skozi vas do zidanice v Krvičniku. Sledil je malo daljši postanek za malico in pokušino mladega vina. Za prijetno vzdušje sta poskrbela mali in veliki Igor, vsak s svojo harmoniko. Ob spremljavi se je razlegla pesem že skoraj ponarodelih narodnih pesmi. Tudi vriskanja ni manjkalo. Še skupinsko slikanje pred zidanico in pot smo nadaljevali proti izhodišču iz Krvičnika na Mali Vinji vrh, tokrat z druge strani. Malo vzpona nas je kar zadihalo. K sreči smo se kmalu začeli spuščati v dolino mimo Dobruške vasi proti Tomažji vasi.

Na parkirišču smo se "znebili" težkih "gojzarjev", sedli v avtomobile in se odpeljali na kosilo v gostišče Deteljica. Tako smo s kosilom, cvičkom, sladico in kavico zaključili pohod v neznano.

Marsikomu je res bil popolnoma neznan, prvič so obiskali Vinji vrh. Vsi smo bili zadovoljni, le zaradi slabega razgleda in megle, se bomo morali še vrniti. Ni bilo sonca na nebu, zakrili so ga oblaki, je pa bilo sonce v srcih pohodnikov in to šteje največ.

 

Zapisal in fotografiral: Božo Mlakar