POHOD PO RIMSKI POTI

Z Mladinskim odsekom Pohodniškega društva Novo mesto smo v soboto, 19.11.2022 izvedli turo po suhokranjskem delu Rimske ceste. Pot je speljana po ostankih stare ceste iz rimskih časov med Ljubljano in Siskom (Emono in Siscio), mimo Karlovca in naprej proti vzhodnim provincam. Cesto je dal zgraditi Publius Maximus, stari rimski predhodnik današnjih inženirjev in arhitektov. Že v petem stoletju pred našim štetjem so Rimljani sprejeli zakon, ki je urejal gradnjo cest. Po njihovih cestah je promet potekal veliko bolj gladko, kot si lahko danes predstavljamo. Cesta je bila v veljavi do leta 1859, ko so dogradili novo cesto nižje, po dolini reke Krke. Tudi to prometnico je povozil čas, ko je nastala avtocesta Ljubljana – Zagreb – Beograd, mimo Trebnjega in Novega mesta.

 

Staro Rimsko cesto, z leti le malo obnovljeno, uporabljajo domačini še danes. Osvojili pa so jo tudi rekreativni kolesarji in pohodniki. Z avtomobili smo se pripeljali do Dvora in naprej mimo Sadinje vasi skozi Trebčo vas. Na koncu vasi smo avtomobile zamenjali za gojzarje in nahrbtnike in jo peš ubrali po svežem asfaltu stare rimske ceste.

 

Prvi postanek je bil že kmalu. Pri Naralovem Pilu smo izvedeli o Novakovem Jožku, iz Naralove domačije, ki je postavil to spominsko obeležje v zahvalo, da se je iz vojn vrnil živ. Na desnem robu obeležja se vidi še nekaj kamnov stare Rimske ceste. Na vrhu novega asfalta se nahaja vodohran toliko opevanega in grajanega Suhokranjskega vodovoda. Malo naprej pa je cerkev svetega Mohorja in Fortunata z baročnimi orglami s 36 registri, v kateri so se pred Korono dogajali tudi sakralni koncerti. Čez cesto, streljaj dalač je na Cviblju pokopališče preko 1100 padlih borcev za svobodo. Malo je pokopanih Slovencev, v glavnem so borci drugih držav. Še eno zanimivost smo doživeli na naši turi.Med nadaljevanjem poti nas je s skromno pogostitvijo, a iz srca, počastil župan občine Žužemberk g. Jože Papež. Volitve slovenskih županov so bile v zaključni fazi, a stari in novi župan si je vzel nekaj časa tudi za nas. Veliko zaslugo za to pa ima naš vodnik Igor, ki je bil včasih Papežev sodelavec.

 

Nadaljevali smo po peščeni cesti, opazili star klesan obcestni kamen, na katerem se je pred leti videl del napisa, zdaj pa je v celoti prekrit z mahom. Do cerkvice, ki ima na fasadi fresko svete Marjete je bila pot že pošteno dolga in lačni mladinci so potešili svojo lakoto in žejo pred gasilskim domom v Križih. Do Valične vasi so bili nahrbtniki lažji, v planinskih dnevnikih pa novi žigi za spomin na to turo.

 

Skotaj 800 let stara lipa še zmeraj raste v Valični vasi. Pod njo je bila včasih kamnita miza in  12 kamnov, na katerih so sedeli vaški sodniki, vinogradniki in odločali o vseh vaških sporih in nečednostih. Tu nas je pričakal Tone in nam odpeljal šoferje, mi pa smo se peš spustili mimo cerkve svetega Martina do nove – glavne ceste in pri nekdanjem gostišču na Pajčni počakali naše šoferje.

 

Tura je bila dolga 10 kilometrov, ki sta jo s podporo Mestne občine Novo mesto pripravila vodji Božo Mlakar in Igor Cibic. Vreme je navkljub zoprni megli zdržalo, vlilo pa se je šele zvečer, ko smo bili že krepko doma.

 

Zapisal: Miran Jenko

Fotografije: Božo Mlakar

received_474219788144724.jpgreceived_796733921428353.jpgreceived_415563607310929.jpgreceived_554522389829976.jpgreceived_8223938977676842.jpgreceived_866149337900415.jpgreceived_1303811347118531.jpgreceived_1291494051683766.jpgreceived_1135329413775379.jpg