TRUPEJEVO POLDNE - 5.11. 2022

5. November, sobota, vreme kot naročeno, za enega zadnjih pohodov Pohodniškega društva Novo mesto, v letu 2022.

Zbralo se nas je kar lepo število, 26. Po jutranjem pozdravu smo se odpeljali iz parkirišča bršljinske osnovne šole, novi dogodivščini naproti. Zavedam se, da nisem v najboljši kondiciji, pa si kljub temu postavljam cilje. Če že nič drugega, sem pa vztrajna, potrpežljiva, trmasta in ko si nekaj zastavim, to tudi naredim.

Sobotni vzpon na goro Trupejevo poldne je bil eden izmed takših ciljev. Vedela sem, da bo težko. Na začetku je bil korak trden, zanesljiv, hitrejši. Bolj kot smo se bližali vrhu, krajši in počasnejši so bili koraki.  Sama sebe sem bodrila, da zmorem, da bom prišla na vrh. Obenem pa razmišljala, da se bo treba po isti poti vrniti nazaj, v dolino. Kar bo večji zalogaj, kot vzpon. V veliko olajšanje mi je bilo zavedanje, da na poti proti vrhu nisem sama. Z mano so, korak za korakom, eni hitreje, drugi počasneje, stopali proti vrhu ljudje, ki so se jim po glavi verjetno podile podobne misli, z istim ciljem. Med sopenjem in premikanjem vedno težjih nog, smo drug drugega spodbujali, si dajali moči za naslednji korak. To je tisto, kar šteje največ. Doseči vrh v najboljši družbi.

Toda, ko prideš na vrh, ko ti gora postreže s čudovitimi razgledi, ko ti srce in dušo preplavijo čudoviti občutki da si zmogel, da te je gora sprejela, takrat pozabiš na vse napore, na vse skrbi. Za  trenutek odmisliš vse okoli sebe in samo uživaš, zadovoljen, srečen, srkaš vase čudovito energijo, z odprtimi očmi sanjaš, odpreš srce in vanj se shranjujejo veličastni občutki, ki bodo v njem ostali za vedno. Eno si, z goro, z nebom, s soncem, z lahnim vetrcem, ki ti nežno hladi od naporov pordela lica.. 

Na vrhu je veličastno, počutiš se svobodno, brez mej in omejitev. Ves svet je pred tabo, na dlani, v mislih pa zavest, če si zmogel doseči ta cilj, boš pa še kakšnega.

V dolino grede so me res izdala kolena, ampak, vredno je bilo. Kaj pa je  bolečina v primerjavi z vsemi občutki, ki mi jih je naklonila gora.  Zanemarljiva. Za vsak cilj se je potrebno potruditi in morda kdaj kaj žrtvovati, da si ga zaslužiš in ga znaš ceniti.

Prijetna je bila tudi vožnja proti domu. V družbi razigranih, veselih sopotnikov in polna zadovoljstva, da sem spet nekaj dobrega naredila zase, fizično in duševno.

Hvala vsem za lepo soboto

Tekst je prispevala Meta Mlakar, slike pa Martin Luzar