Letošnji dan slovenskih markacistov je bil s prve sobote v juliju zaradi slabega vremena prestavljen na sredino septembra. Organizator srečanja je bil MDO Koroške in Podravja.

Kljub zgodnji uri se je pet markacistov našega društva udeležilo srečanja. Zbrali smo se v Breznu pri Podvleki, kjer smo po okrepčilu, pozdravnih govorih odšli markirati poti v bližini. Skupine je organizator že prej sestavil. Na teh srečanjih so mešane skupine v namen spoznavanja med sabo in da vidimo kako se kje dela. Ob dveh smo se ponovno zbrali na zbornem mestu, kjer je bila malica in priložnost za klepet še z ostalimi markacisti, saj smo z nekaterimi se spoznali prav na teh srečanjih. Po skupinskem slikanju je sledila še vožnja domov.

Letošnjega srečanja se je udeležilo 160 markacistov. Bil je lepo preživet dan in obljubili smo si, da se drugo leto ponovno udeležimo srečanja.

Pavel Golob

12Next

Sobota, 16. 9., je bila namenjena pohodu na Kum, ki mu rečejo tudi Zasavski Triglav. Pohod je organiziralo Pohodniško društvo Novo mesto. 

Malo pred sedmo uro zjutraj smo se udeleženci pohoda zbrali pri OŠ Bršljin. Lepo število se nas je odločilo dan preživeti v naravi, v dobri družbi, kar 63, od tega 29 otrok. Po preverjanju prisotnosti smo do zadnjega sedeža zasedli avtobus in kombi. Odpeljali smo se izpred OŠ Bršljin, po avtocesti do Trebnjega, mimo Mirne, do vasi Sopota pri Radečah. Razgibana, ovinkasta pot je pri nekaterih izzvala rahlo slabost, ampak s postankom in zajetnim vdihom svežega zraka smo to težavico premagali. Kmalu smo se ustavili na parkirišču ob cesti in od tu nadaljevali peš. Seveda po kratkem postanku, da smo se okrepčali, obuli primerno obutev, pripravili pohodne palice...

Tokrat nas bo do vrha peljala Nežina pot. Ime je dobila po prelepem dekletu, Neži, ki začutila klic gore in se mu odzvala. Iz Kostanjevice na Krki je odšla na Kum. Tu je doživela marsikaj, o čemer pričajo table z zapisi ob poti. Pot nas je par sto metrov vodila po asfaltu, kmalu smo zapustili cesto in se po  še rosnem travniku podali navkreber. Če je koga še malo hladilo, ga je hoja in toplo sonce kaj kmalu ogrelo. Tako, da je kar prav prišla senca dreves, ko smo prišli do gozda. Koraki nas vodijo do vasice Borovak. Še pred vasico pa naletimo na kraj, kjer je Neži edina kravica padla v prepad. Točila je bridke solze, kravica je okamenela in iz skale še danes tečejo - solzice Svete Neže. Ob skali je postavljen tudi križ, zahvala gospoda, ki je ravno tako padel v prepad in preživel le z zlomljeno nogo. Baje ga je varovala Neža. Tu na kratko postanemo, da se dolga kolona pohodnikov spet strne, si malo oddahnemo, odložimo oblačila in umijemo oči z Nežinimi solzami. Le te delujejo zdravilno na bolezni oči. Nadaljujemo skozi vas Borovak, do cerkvice Svete Uršule. Pri cerkvi imamo malo daljši postanek. Da umirimo dihanje in srčni utrip, se okrepčamo iz nahrbtnika. Pot nas po cesti pelje do vasi Mali Kum, za vasjo pa zopet v gozd. Kljub bolj strmi poti je ves čas slišati sproščen klepet med pohodniki, smeh, včasi, za trenutek tudi kakšen težek vzdih. Noge počasi postajajo težje, pljuča pa premajhna za kisik, ki ga potrebujejo mišice. Ampak, v dobri družbi, v čudoviti naravi so te težavice zanemarljive. Kmalu nas pot pripelje do kapelice Svete Neže in Svetega Jošta. Neža je pomagala pastirjema iz Kostanjevice, Joštu in Juriju, prepeljati drobnico na varno, čez reko Savo na Štajersko, pred Turki. Na mestu, kjer stoji kapelica, je Neža omagala in tu so jo Turki ujeli. Ker ni hotela izdati Jošta in Jurija, so jo obglavili. Od kapelice do vrha nas loči še slabe pol urice hoje. Ne vem, ali so samo meni ti zadnji koraki vedno najtežji, ali se to dogaja še komu. Med krošnjami se že vidi oddajnik, pa cerkev Svete Neže, noge pa čedalje težje. Še par korakov in smo na vrhu.

Cerkev, oddajnik, planinski dom so pred nami. Pa klopice povsod okoli, ki kar vabijo, da sedeš nanje in si odpočiješ. Za nagrado, ker smo prišli do vrha, pa čudoviti razgledi na dolenjske in zasavske griče, gričke, pašnike. Kako čudovito, razgibano domovino imamo. Premalokrat se tega zavedamo. Od nekje so se po nebu pripeljali oblaki in zapihal je vetrič. Kar pasalo je poiskati zavetje.

Enourni postanek je hitro minil. Nekateri so se posladkali z dobrotami, ki so jih pripravili skrbniki planinskega doma, drugi s slastnimi palačinkami, ki jih je spekla gospa Anica. Sledilo je še obvezno skupinsko slikanje in čas za odhod. V dolino smo se vrnili po isti poti, šlo je hitreje kot v hrib. Prijetno utrujeni, vendar polni čudovitih vtisov, smo se vrnili v Novo mesto.

Velik hvala za organizacijo pohoda Pohodniškemu društvu Novo mesto, hvala voznikoma avtobusa in kombija, za varno vožnjo in, seveda, hvala vodnikoma, ki sta nas varno in zelo lepo vodila do vrha in nazaj. 

Ob tem bi rada poudarila, da z zgledom najbolj vzgajamo naše otroke. Zahvalila bi se učiteljicam, ki so vzpodbudile mlade v tako lepem številu, da se udeležijo pohoda. Hvala vam, delajte z mladimi s takim entuziazmom, kot ga je bilo čutiti na tem pohodu. Vzpodbujajte ljubezen in skrb do  narave in s tem vrline, ki so lastne dobrim ljudem.

 Zapisala: Marjeta Mlakar

Prvič na Triglavu

Pot smo začeli po gozdi, ki nas je vodil do planine Konjščica, kjer smo imeli malico. Pot smo nadaljevali po soncu v hrib. Ko smo prišli na selo smo se spustili in nadaljevali po prijetno neprijetni poti do Vodnikovega doma, kjer smo jedli kosilo. Po tem smo odšli do koče  Planika, kjer smo se zrihtali in odpravili na triglav. Med plezanjem smo videli gamse. Na vrhu smo se slikali in nekaj nas je bilo krščeni. Jaz sem bila krščena v Planiko. Ko smo šli dol se je že temnilo in na koncu nismo videli nič razen lune in luči v koči. Pred spanjem smo še nekaj popili in se delno pripravili za naslednji dan. Zjutraj smo pojedli zajtrk in se odpravili do neke koče in nato do Ablance, kamor se mi ni dalo. Za konec smo na planini Konjščica pojedli kosilo, šli do avtov in nato v nazaj v Novo mesto.

Napisala: Kyra Markovič

Triglav

Po dolgem času ponovno vzpon na Triglav. S planinskimi tovariši iz Pohodniškega društva Novo mesto smo šli v petek od planine Konjščica preko Jezerc in Studorskega prevala do Vodnikove koče, nato do Planike in na vrh Triglava. Presenetljivo smo bili na vrhu nekaj časa sami. Sestopili smo skozi Škrbino, in se že ob svetlobi Lune vrnili nazaj v kočo. V Planiki smo prespali, v soboto pa smo šli na Dolič, potem pa skozi  dolino Velo polje nazaj na Studorski preval. Od tu smo se štirje člani povzpeli še na bližnjo Ablanco, nato pa vsi nazaj na planino Konjščico, kjer smo si privoščili daljši počitek in dobrote, ki jih nudijo v koči na planini. Dva nepozabna in čudovita dneva preživeta v kraljestvu Zlatoroga.

Napisal: Danijel Brezovar

12Next