Skupna akcija planincev Dolenjske in Bele Krajine, v izvedbi Pohodniškega društva Novo mesto, ki smo jo poimenovali Pokljuka. Upravni odbor je na svoji redni seji sprejel sklep, da se ponudijo tri ture v visokogorje. In sicer: 1 Veliki Draški vrh 2243 m, 2 Viševnik 2050 m in 3 Debela peč 2015 m.

Odhod izpred OŠ Bršljin ob 6h, kjer se je zbralo osemintrideset pohodnikov, mimo Ljubljane, do Rudnega polja na Pokljuki. Glede na predhodne prijave za izbrano turo, smo se na Rudnem polju razdelili v tri skupine. Prva in druga skupina sta izstopili iz avtobusa in se pripravili za delni skupni pohod proti Jezercem. Pot do Jezerc je potekala po gozdu z občasnim razgledom na Planino Konjščico. Na Jezercih smo se po krajšem počitku ločili in kot prva skupina smo se preko Studorskega prevala povzpeli na Veliki Draški vrh. Naj omenim, da pot na Veliki Draški vrh poteka po brezpotju, skozi ruševje in skale, a je le ta lepo sledljiva. Po prihodu na vrh in počitku se spustimo na sedlo med Velikim Draškim vrhom in Malim Draškim vrhom. Od tu pa po markirani poti na Studorski prelaz, Jezerca do planine Konjščice. Krajši počitek za okrepčilo in že smo nadaljevali do izhodišča na Rudnem polju. Medtem se je druga skupina iz Jezerc, preko Srenjskega prevala, povzpela na Viševnik. Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov, kar se je potrdilo tudi tokrat. Z vrha so se pohodniki preko sedla in po smučišču spustili na izhodišče.

Tretja skupina pohodnikov se je z avtobusom iz Rudnega polja odpeljala na izhodišče za Debelo peč in sicer pri spomeniku NOB. Pot so nadaljevali proti Lipanci – Blejski koči. Po postanku so pot nadaljevali čez planino Brda in pod Okrogležem na  Debelo peč. Sestopili so delno po isti poti, le da so pot nadaljevali proti planini Zajavornik in si planino ogledali. S parkirišča pri planini Zajavornik so se nato z avtobusom odpeljali nazaj na Rudno polje, kjer so jih že čakali preostali udeleženci.  Tokratna akcija je zahtevala sodelovanje vodnikov iz treh skupin, tako da smo se časovno uskladili in ture priredili končnemu času. »Na koncu lahko z gotovostjo povem, da so bili tako pohodniki kot vodniki zelo zadovoljni z izpeljavo pohodov.« V Novo mesto smo se vrnili v popoldanskem času.

 Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Božo M., Robi B., Igor S.

 

Zgodil se je še eden v nizu aktivnih dopustov s Pohodniškim društvom Novo mesto. Tokrat smo potovali po Bosni in Hercegovini. Kot bi mignil, je minilo osem čudovitih dni v čudoviti družbi.

V zgodnjem sobotnem jutru se nas zbralo dvainštirideset pohodnikov. Z avtobusom smo se odpeljali najprej na mejni prehod v Metliki, pa mimo Karlovca do mejnega prehoda med Hrvaško in Bosno. V Bihaču se nam je pridružil planinski vodnik Dževad Bektašević, ki nas je vodil po svoji domovini. V naslednjih dneh smo si ogledali kar nekaj mest, v katerih se je pisala naša skupna zgodovina.

Najprej Bihač in njegove znamenitosti in slapovi na reki Uni. Sledilo je Jajce, staro mestno jedro, trdnjava in znameniti slap reke Plive. Če že potujemo po Bosni, nikakor ne gre brez obiska glavnega mesta Sarajeva. In ko si v Sarajevu, moraš obiskati Baščaršijo, poskusiti čevapčiče in spiti pravo kavo.

V Jablanici smo si ogledali muzej Bitke na Neretvi in porušeni most. Kustos nam je prijazno orisal potek bitke in tudi snemanje filma, za katerega plakat je izdelal Pablo Picasso. Tjentište nas je presenetilo z veličastnim spomenikom padlim borcem v bitki na Sutjeski, z muzejem in spominsko hišo, v kateri so čudovite freske, ki upodabljajo strah in grozo bitke in novo upanje v lepšo prihodnost. V spominski hiši so po stenah napisana vsa imena več kot sedem tisoč padlih borcev. Pot nas je vodila tudi v Mostar na znameniti most.

V Bihaču so naši markacisti označili novo planinsko pot, ki so jo domači planinci ob slovesni otvoritvi poimenovali Slovenska pot. Vsi smo si jo ogledali. Tudi pogostili so nas in nam nudili prenočišče v planinskem domu Plješevica. Dve noči smo bili gostje na planoti Blidinje, v planinski koči Masna luka. Tu smo tudi opravili celodnevni pohod do Hajdučkih vrat, 2000m nmv. Čudežna stvaritev narave. Nekateri pa še malo višje, na Trinjačo, 2038 m visok vrh. Naslednja dva dni smo bili gostje v kampu Sutjeska, v glamping hišicah. Od tu se je dvajset pohodnikov udeležilo pohoda na najvišji vrh Bosne, 2386 m visoki Maglič. Ostali pa smo še enkrat obiskali spomenik, muzej in hišo spominov. Imeli smo priložnost okušati tradicionalne jedi v restavracijah, vsi gostitelji so nas prijetno presenetili z okusno pripravljenimi obroki.

Vseskozi so nas spremljale reke. Una nas je že prvi dan presenetila s svojimi čudovitimi slapovi v Štrbačkem buku. Reka Pliva s slapom v Jajcu in z Mliniči, majhnimi mlinčki, ki so nekoč mleli žito za vsako družino. Reki Neretva in Sutjeska, ob katerih se je pisala zgodovina. Na koncu našega popotovanja po Bosni in Hercegovini pa še Mostarska Bijela s čudovitim kanjonom, ki ga prav tako krasi lep slap. Vreme nam je kar dobro služilo, le zadnji dan smo dobili novo izkušnjo z nalivom, grmenjem in treskanjem. Ampak se nismo dali motiti.

V Mostarju smo se poslovili od našega odličnega vodiča Dževada in se odpravili v Biograd na moru, na Hrvaško. Zaslužili smo si malo oddiha in počitka na plaži, na vročem soncu ob poslušanju škržatov in šumenju morja.

Kot vedno je bila rdeča nit našega potovanja dobra volja, smeh, prijetno druženje, zabava. Z majhno, toda veliko razliko. Dževad nam je vsakih deset minut postregel z besedami "VOLIM VAS". Verjeli smo mu, da misli resno in tudi mi imamo njega radi. Je odličen vodnik, čudovita osebnost in prava zakladnica znanja in informacij o vsem, kar se je in se dogaja v njegovi domovini. Veliko je pomagal in pripomogel pri organizaciji aktivnega dopusta, saj je tu domačin. Hvaležni smo mu za vse, kar je storil za nas, iz srca. Ob tem ne smem pozabiti na našega Marka, voznika avtobusa, ki nas je varno vozil vso pot, ustregel vsem našim željam, tudi glede postankov. In nas varno pripeljal domov. Hvala Marko in se toplo priporočamo za naslednjič. Posebna zahvala velja organizatorju aktivnega dopusta PDNM, predsedniku našega društva, Martinu Luzarju. Odlično organiziran in izpeljan program dopusta. Prav vse je potekalo gladko, vsaj ostali smo imeli tak občutek. Potrebnega je bilo veliko vloženega dela, časa, energije in nenazadnje tudi iznajdljivosti. Hvala iz srca. Zahvala velja seveda tudi vsem udeležencem aktivnega dopusta. Vsak od vas je prispeval svoj kamenček v mozaiku čudovitih trenutkov, ki smo jih skupaj lepo preživeli. Verjamem, da bodo ostali zapisani v lepem spominu.

Moji vtisi, moji občutki.....še vedno jih urejam. Povsod je lepo, še veliko lepše pa je, če vse te lepote, čudovite trenutke vidiš in doživiš s čudovitimi ljudmi, s katerimi se odlično počutiš, si to, kar v resnici si. Vem pa že zdaj, da zagotovo ne zamudim več nobene priložnosti družiti se, hoditi, potovati z vami.

Še nekaj posebnega moram omeniti. Presenečenje, ki naju je čakalo v restavraciji Hajdučke vrleti na Blidinju, kjer smo imeli večerjo, je bilo eno najlepših in najdragocenejših. Niti v sanjah nisva slutila, kaj bi lahko bilo. Ko sva zagledala Nina in Almo Rikert, prijatelja iz Tuzle, iz planinskega društva Konjuh, ki sta se več kot tristo kilometrov daleč pripeljala, da se srečamo, ja, se je utrnila solzica, srce pa se je počutilo tako.....na pravem mestu. Hvala vama, Alma in Nino, rada vaju imava .

Zapisala Marjeta Mlakar.

 

 

 

Kot že prejšnje leto smo se tudi tokrat zbrali pri Prinovcu v Šmarjeških Toplicah. Krenili smo po lepi sprehajalni poti v smeri Šmarjete in po dobrih desetih minutah hoje skrenili desno v gozd. Večji del smo hodili po uhojenih gozdnih stezah, le zadnjih nekaj metrov proti vrhu Vinjega vrha je bil žal asfalt. Na Vinjem vrhu smo počivali na idilični lokaciji s pogledom na reko Krko in otok Tržič. Sestop do pokopališča v Beli cerkvi je bil po potkah in stezicah med vinogradi, zadnji del pa po asfaltu. Na pokopališču smo se zaustavili, podoživeli trenutke s pokojno Klavdijo in nadaljevali skozi Družinsko vas nazaj na izhodišče.

 

Lisca je zagotovo najbolj priljubljena planinska točka v Posavju. Njen vrh je 948 metrov nad morjem, na njem je radarska meteorološka postaja, pod njim pa dve planinski koči – Tončkov dom in Jurkova koča. Z vrha Lisce je čudovit razgled na Posavsko in Zasavsko hribovje z najvišjim Kumom ter na del Dolenjske, kjer se lepo vidijo Gorjanci. Neverjeten je tudi pogled na daljno Notranjsko, kjer nad prostranimi gozdovi izstopa Snežnik, vidi pa se tudi Nanos. Ob lepem vremenu so lepo vidni tudi Julijci s Triglavom, najvišjim med njimi, Kamniško-Savinjske Alpe, del Karavank, pa tudi Pohorje, Boč, Donačka gora in celo hrvaško Sljeme oziroma Medvednica nad Zagrebom.

 Zbirno mesto je bilo parkirišče pri OŠ Bršljin, od koder smo se  ob 8. uri odpeljali z avtobusom in enim osebnim avtomobilom prek Sevnice do kraja Orešje nad Sevnico. To je bilo  naše izhodišče. Vozili smo se slabo uro.

 V hrib smo se podali od vinske kleti Mastnak. Del poti po cesti in del po stezah. Pot nas je vodila prek Cirja. Še nekoliko naprej smo se ločili v dve skupini. Skupina, ki je odšla po lažji Pastirčkovi poti  se je usmerila levo. Drugi del udeležencev, ki so želeli močnejše doživetje in  več vznemirjenja pa desno na atraktivno vendar zelo zahtevno pot, na kateri smo  premagali 123 metrov višinske razlike po ferati v povprečju s težavnostjo B/C in zadnjim delom s težavnostjo D/E.  Po okrepčilu in razgledu smo se odpravili v dolino na drugo stran po Jurkovi poti čez Lisce in Razbor do Brega ob Savi. Ob poti smo se zadržali še pri domačiji Vresk, kjer so nam prijazno postregli z bezgovim sokom. Gospodar Drago pa nam je kot lovec povedal kup zanimivosti o divjadi na tem področju. Na Bregu pri avtobusu smo bili ob pol štirih.

 Na poti smo opravili dobrih 700 višinskih metrov, hoje (zares) pa je bilo za 4 ure.

 Pred povratkom smo si ogledali še sodobno in avtomatizirano kmetijo  Majcen v Šentjanžu.  Velikemu delu udeležencev je bil ogled zelo zanimiv saj takšne avtomatizirane pridelave in predelave mlečnih izdelkov še niso imeli prilike videti.

 Za kar nekaj mladih udeležencev je bil ta izlet kot nagrada za pridno udeležbo na društvenih izletih brezplačen.  Število udeležencev je rahlo preseglo kapaciteto avtobusa, zato je bila še kako dobrodošla pomoč Romana, ki je nekaj udeležencev peljal s svojim avtomobilom.  Zaradi ferate smo se udeleženci razdelili v dve oziroma celo tri skupine. Skupino, ki je začela s ferato kot prva, je Roman odpeljal že s Krakova do Cirja. Na ta način sta vodnika lahko z večkratno ponovitvijo ferate z vedno novimi udeleženci popeljala prek več ljudi.

zapisal: Igor Cibic