Krvavec – Vrh Korena (1999m), sobota, 21.09.2024

Mladinski odsek Pohodniškega društva Novo mesto je 21.9.2024 obiskal Krvavec, natančneje, obiskali smo Vrh Korena, ki se nahaja v objemu Velikega Zvoha, Kompotele, Košutne in Kalške Gore. 57 pohodnikov se nas je odpravilo ob 7h izpred OŠ Bršljin. Pet pohodnikov se je odpeljalo z osebnim vozilom naprej, saj so pohod podaljšali na Kalški Greben. Na Planini Jezerca smo si nadeli planinsko opremo, in se strumno podali novi dogodivščini naproti. Preko Kriške planine smo prispeli na Planino Koren, tu je bil opravljen daljši postanek za prvo okrepčilo in samopostrežbo pri tamkajšnjem bifeju, ki je edinstven v teh krajih. Seveda smo vse s prostovoljnimi prispevki tudi plačali. Odpravili smo se proti vrhu, strmina, ki je sledila pa je nekaterim udeležencem kmalu pobrala moči. Kljub temu smo dosegli vrh. Tokrat smo bili prikrajšani za razglede iz vrha, saj nas je obdala megla. Opravimo počitek in obvezno slikanje in že smo se podali v smeri Škrbine, Dolga njiva.

Spust na Dolgo Njivo je potekal po delno gruščnatem terenu, vijuganju med grmičevjem in naposled lahkoten sprehod po travnati planini. Še zadnji vzpon na sedlo Razor in že smo bili pri RTV oddajniku – stolpu. Od tu pa smo lahko občudovali Ljubljansko kotlino, Kranj, Kokro, Storžič, .. Ustavimo se še na Kriški planini pri planšariji Viženčar, kjer so nam postregli z okusno hrano in pijačo. V Novo mesto smo se vrnili ob 18h. Tudi tokrat je za nami prečudovit dan, preživet v naravi, z najboljšimi prijatelji.

Hvala vsem udeležencem pohoda, kot tudi vodnikom za strokovno opravljeno delo.

Se vidimo na naslednjih akcijah Pohodniškega društva Novo mesto.

Zapisal: Božo Mlakar

Slike: Tomaž Struna, Božo Mlakar

Dan slovenskih markacistov, sobota, 31.8.2024

Letošnje srečanje markacistov Slovenije je potekalo v Bohinju v organizaciji Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije. Zbrali smo se v Bohinjski Bistrici, razdeljeni smo bili v skupine in pa prejeli smo malico za akcijo. Tukaj je bilo že polno zmede, ker ni bilo prave organizacije glede razdelitve vsega potrebnega za akcijo. Na takšnih akcijah je bil domačin vedno vodja skupine, ker je poznal poti, kjer se naj bi markiralo, v tem primeru pa nekateri vodje skupin niso poznali terena, saj so bili iz drugih krajev. Na koncu smo vse lepo uredili in začeli z delom. Markirali smo poti v okolici Bohinja. Po opravljenem delu smo se zbrali v Bohinju, kjer smo dobili malico in majico.

Bilo je lepo da smo se srečali še z ostalimi markacisti, saj se z nekaterimi vidimo samo na srečanju.

Vsi smo bili zadovoljni, da smo spet opravili veliko delo in da se drugo leto spet srečamo. Bili pa smo si enotnega mnenja, da tako slabe organizacije še ni bilo od organizatorjev, namreč ni bilo nobenega pozdrava in na koncu tudi nič zahvale ali pa kaj podobnega.

Pavel Golob

Menjava klinov na poti od Vodnikovega doma do Konjskega sedla, sobota, 24.08.2024

Do sedaj je to naša najzahtevnejša akcija, ki jo je vodila tehnična ekipa markacistov PZS. Mi smo jim bili v pomoč pri nošenju orodja in ostalih stvari potrebnih za menjavo klinov, ki so bili potrebni zamenjave na naši poti od Vodnikovega doma do Konjskega sedla.

Ob šestih smo se zbrali na Pokljuki kjer smo si razdelili ves potreben material za to delovno akcijo in smo potem po triurni hoji prispeli do dela poti, kjer smo pričeli z menjavo poškodovanih klinov. Vsa zahtevnejša dela na planinskih poteh opravi tehnična ekipa, ki je zato tudi usposobljena. Zamenjali smo štiri poškodovane kline. Najprej se odstrani jeklenico nato se odstrani poškodovan klin, se vstavi novega in na koncu se močno vpne nazaj jeklenico, da je le ta stabilna. Po opravljenem delu smo potem še premaknili drog s tablami pri Vodnikovem domu na bolj primerno mesto.

Po malici je sledila pot nazaj v dolino. Zadovoljni smo bili z uspešno izvedbo akcije in pa na akciji smo videli veliko novih stvari in del, ki potekajo na zahtevnejših akcijah. Hvala članom tehnične ekipe Hasanu, Darkotu in Ediju, ki je bil obenem tudi vodja akcije.

Golob Pavel

Tabor Slatna 2024

Člani Pohodniškega društva Novo mesto smo se odpravili na dvanajsti družinski tabor, na dogodek, ki je potekal v okviru Planinskih taborjenj v letu 2024, na Slatno. Zbrali smo se pri bršljinski šoli, 42 mladih in malo starejših planincev in se odpeljali proti Bledu. Po ogledu razstave in filma v TIC-u Roža, je sledilo kopanje v jezeru, zvečer pa namestitev v koči na Slatni, ki je za teden dni postala naš drugi dom.

Dnevi so bili prežeti z aktivnostmi.

Po zajtrku smo se odpravili preplezati ferato Doberšnik, na pohod na Slemenovo Špico ali na Malo Mojstrovko, po Hanzovi plezalni poti. Ogledali smo si Martuljške slapove in si za Akom privoščili osvežitev na snegu in kepanje. Sredi tedna smo si privoščili malo razvajanja, spet s kopanjem v Blejskem jezeru.

Ker smo bili vsi navdušeni nad plezanjem, smo se odpravili preplezati smer v Urbasovi skali in si isti dan ogledali še čudoviti slap Peričnik. Zahvaliti se moramo Janu Luzarju, ki nas je varoval in spodbujal med plezanjem.

V petek, zadnji aktivni dan na taboru, smo se odpeljali v Italijo, do Belopeškega jezera in se povzpeli do Zacchijeve koče. Močnejši del skupine je pot nadaljeval preko Male Ponce na slovensko stran in po nemarkirani poti nazaj na Slatno.

Ko smo se vračali nazaj do koče na Slatni, nas je vedno pričakalo okusno kosilo, ki so ga za nas pripravili naši vrli kuharji, Pavel, Dragica in Igor. Za to, da so nas resnično lepo pocrkljali, se jim še enkrat zahvaljujemo.

Po kosilu in kratkem počitku so sledile ustvarjalne delavnice, družabne igre, orientacijski pohod ali le prijetno druženje, klepet ob kavici.

Po večerji smo se vsi zbrali in načrtovali naslednji dan.

Sledilo je umivanje, pravljica za lahko noč in spanje, da si naberemo moči za naslednje podvige.

Dva večera smo zakurili taborni ogenj, pekli penice, peli, se lepo imeli.

Skozi celoten tabor je potekala igra "Skriti prijatelj", ki je v petek popoldne dobila svoj epilog. Nekaj prijateljev je bilo razkritih že med igro, bilo pa je tudi kar nekaj presenečenj.

Ves čas smo imeli organizirano dežurstvo za pomivanje posode, po kosilu in večerji. En odrasel in dva otroka, ki so se sami javili.

V soboto smo po zajtrku pospravili svoje stvari, temeljito pospravili kočo in se kar težko poslovili. Z obljubo, da se čez leto dni vrnemo.

Na poti domov smo se ustavili v Mojstrani, si ogledali Slovenski planinski muzej, kratek film "Svetloba gora", pomalicali in nadaljevali proti Novemu mestu.

V piceriji Rondo so nam postregli z okusnimi picami, še zadnjim skupnim obrokom pred slovesom.

Na parkirišču Osnovne šole Bršljin je sledilo slovo, kratek nagovor staršem in vsem udeležencem tabora, še zadnji stiski rok in pozdravi.

Družinski tabor je odlična priložnost za medsebojno spoznavanje. Je priložnost za medgeneracijsko sodelovanje, ki je še kako pomembno v današnjem času. Je priložnost za mlajše in najmlajše, da 

postanejo samostojni, odgovorni, da sprejemajo tudi drugačnost, da postajajo strpni in prijazni drug do drugega, da se povežejo med seboj v osebnem stiku, brez telefonov in ostalih medijev, v čudoviti naravi.

Zahvalila bi se Pohodniškemu društvu Novo mesto, ki je omogočilo čudovit teden vsem udeležencem tabora. Zahvala Tonetu in Majdi Markovič za odlično organizacijo in vodenje tabora. Zahvala vodnikom, Martinu Luzarju, Božu Mlakarju, Marjeti Martinčič in Majdi Markovič, ki so nas varno vodili na pohodih.

Zahvala Marjeti Martinčič, ki je oskrbela kar nekaj žuljev in drugih težavic.

Hvala Marjeti Mlakar in Božu Mlakarju za ažurno obveščanje, in Maji Makše za objavljanje na FB.

Zahvala gre tudi Simoni Lešnjak, mentorici, ki je s svojimi izkušnjami zelo uspešno vodila in umirila otroke, jih spodbujala pri ustvarjalnosti in družabnih igrah.

Nenazadnje velika zahvala Mestni občini Novo mesto, ki vedno podpira vse dejavnosti Pohodniškega društva Novo mesto.

 

Zapisala: Marjeta Mlakar

Fotografije: udeleženci tabora

 

Skupni pohod MDO Dolenjske in Bele krajine na Kamniško sedlo, sobota, 10.08.2024

V soboto smo se v organizaciji Planinskega društva Pohodnik Novo mesto udeležili skupnega pohoda MDO Dolenjske in Bele krajine, naš cilj pa je bilo Kamniško sedlo. Zbralo se nas je 52 pohodnikov iz 5-tih različnih društev (Pohodniško društvo Novo mesto, Pohodnik , Krka , planinci iz Šentjerneja in Črnomlja), iz našega društva se je pohoda udeležilo 14 pohodnikov. 
Zbrali smo se ob 6.uri pri Portovalu in se z avtobusom odpeljali v Kamniško bistrico.
Na izhodišču v Kamniški bistrici smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sem jo vodil jaz in pomočnik Robi Vitkovič iz Črnomaljskega društva, smo se odpravili nekaj minut prej proti Kamniškem sedlu, zato ker smo si zadali osvojiti tudi Brano, druga, počasnejša skupina, pa je pričela s pohodom nekoliko kasneje.
Pohod je potekal v lepem in sončnem vremenu, prvi del poti po gozdu, zadnjo uro pa po razglednem travnatem pobočju vse do sedla. Vmes smo naredili tudi 3 kratke postanke za osvežitev in kak prigrizek.
Po dobrih treh urah smo prišli na Kamniško sedlo in naredili krajši premor za malico. Pogled na Brano nas je nekoliko presenetil, zato ker je bila cela gora v megli in ni dopuščala, da bi se povzpeli nanjo. Z Robijem sva sklenila da nekoliko počakamo, če se bo vreme kaj izboljšalo. A se ni nič kaj spremenilo, megla pa je vstrajala ves čas, dokler ni prišla že druga skupina slabo uro za nami gor na sedlo.
Vsi pohodniki so prišli na Kamniško sedlo brez večjih težav. Gor smo naredilo dobro uro počitka za okrepčilo, ki ga je bilo možno kupiti tudi v Planinskem domu na Kamniškem sedlu. Po pavzi je sledilo še skupinsko slikanje, sledil pa je povratek v dolino Kamniške bistrice.
Po treh urah smo vsi prišli brez večjih težav nazaj v dolino. Namenili še nekaj minut za počitek, pijačo v domu ali osvežitev v K.Bistrici, ki je res mrzla, a je pasalo namočit vsaj noge. 
Pohod je bil res uspešen in hvala Markotu Remsu za organizacijo. 
Vsi se veselimo naslednjih skupnih srečanj in pohodov. 
 
zapisal: Tomaž Struna