V nedeljo zjutraj, 12. maja, se nas je zbralo 28 pohodnikov, in napotili smo se s 3 kombiji in enim osebnim avtomobilom proti vasi Jasenak. Po nekaj kilometrih zabavne vožnje po makadamski cesti, smo prispeli na naše izhodišče. Področje po katerem je bila planirana današnja tura se imenuje Velika Kapela, kjer se skriva ena izmed najbolj osupljivih pokrajin na Hrvaškem. Tukaj se je narava v pravem smislu besede poigrala, in ustvarila neverjetne in fantastične oblike skal. Najprej smo se napotili na vrh Samarskih sten, ki je visok 1302m, od tam smo imeli prečudovite razglede na Bjelolasico, Klek, Severni Velebit, otoke v Kvarnerskem zalivu in seveda Bele in Samarske stene. Tam smo srečali planince iz Hrvaške, ki so nam svetovali, kateri krog je najbolj slikovit in nam ga svetovali. Odločili smo se jih poslušati, in že smo se od vrha Samarskih sten odpravili čez Faraonovo dolino na Piramido. Pot do vrha je bila zabavna in precej adrenalinska. Pod vrhom smo se okrepčali s sendviči in pot nadaljevali do najbolj slikovitega dela naše poti – velikega kanjona. Pri kanjonu smo se razdelili v dve skupini, saj je pot zahtevna in ni bila primerna za vse. Ostali smo se podali na lažjo pot in si kanjon pogledali od zgoraj, tam pa počakali skupino, ki je šla skozi kanjon. Vmes nas je ujelo par kapljic dežja, ampak ni trajalo dolgo, dokler se ni spet pojavilo sonce. Od kanjona smo se podali naprej do Ratkovega skloništa, ki je taka zanimiva koča sredi ničesar, bi lahko rekli. Lesena brunarica je skrita v pol-jami, pod navpično skalo, ki jo prerašča kot naravna streha. Tam smo se ponovno okrepčali, imeli počitek, nato pa se od tam odpravili nazaj proti našim kombijem. Vsi zadovoljni, veseli in seveda navdušeni od osupljivosti sten, smo se odpravili proti domu. Če bi lahko opisala Samarske stene s parimi besedami, bi to bilo 'fascinantne bele stene, ki štrlijo navzgor sredi pragozda, resnično eden izmed lepših pohodov v mojem življenju', seveda ko pa je tudi družba prava lahko samo rečeš 'WOW'.

Zapisala Sara Bozovičar

 

V nedeljo, 21. aprila, nas je šofer Toni, z avtobusom odpeljal proti otoku Krku. Tu smo se srečali s planinskimi prijatelji iz PD Obzova. Srečanja s PD Obzova smo se udeležili že osmič, vendar vsakič na drugi lokaciji. 

Odhod iz Novega mesta je bil že ob 6.00 uri. Marsikdo od nas je malo daljšo vožnjo do izhodišča, izkoristil še za nekaj sladkih minut počitka. Tokrat so nas organizatorji pričakali na rivi v Malinski. Sledil je kratek nagovor in kaj hitro so nas postrojili v 3 skupine. Tiste najbolj zagrete, so poslali na 15 km pohod. Ostali pa so lahko izbirali med 10 km ali 5 km pohodom. Za vsakega se je torej našlo nekaj primernega. Z nami so bili tudi trije otroci; Kyra, Lana in Enej, ki so brez težav prehodili najdaljšo pot.

Pot je potekala vzdolž prekrasne obale, kjer smo se naužili svežega morskega zraka in idiličnih razgledov na morje. Vonj po morju in rahel vetrič, je vsakdanje skrbi odpihnil stran in prepustili smo se obmorski naravi. Ko smo zavili malo stran od obale, nas je v gozdu pričakala bujna kulisa spomladanskih ciklam. O fenomenu cvetenja ciklam na območju Šotoventa in Malinske-Dubašnice je bilo že večkrat zapisano v različnih naravoslovnih, botaničnih in hortikulturnih publikacijah. Ocenjujejo, da gre za izjemen pojav, verjetno posledica podnebnih in drugih ekoloških posebnosti tamkajšnjih starih listopadnih hrastovih gozdov, ki so sami po sebi velika naravna vrednota.

Del poti smo prehodili tudi po znani romarski poti - Camino Krk. Ta je razdeljen na 7 pohodniških romarskih etap, ki potekajo po urejenih in tudi dobro označenih poteh okoli celotnega otoka. Pot so leta 2019 uredili po vzoru 800 kilometrov dolge španske poti Camino de Santiago oz. Jakobova romarska pot.

Po prehojeni poti, smo se okrepčali z okusnim pasuljem. Jedli pa smo ob spremljavi melodij ubranega kitarista iz PD Zagreb. Na koncu, so podelili še priznanja tistim posameznikom, ki so se že večkrat udeležili podobnih srečanj.

Zahvalili smo se za druženje in se odpravili proti domu.

 

Zapisala: Tina Umek

Fotografije: Tina Umek, Robert Bozovičar

 

Naselju Novo mesto so bile 7. aprila 1365 podeljene mestne pravice, zato si je Mestna občina Novo mesto 7 . april izbrala za svoj občinski praznik. V mesecu aprilu se v Novem mestu vrstijo različne aktivnosti.

Začetek praznovanja, Rudolfovanje, že zadnjih devet let organizira Pohodniško društvo Novo mesto, s pohodniško – kolesarsko – kulturno prireditvijo, za oživitev in ohranjanje Rudolfove poti, ki poteka po mejah bivšega mestnega pomerija Rudolfswertha, kakor ga je določil Rudolf IV. Habsburški z ustavno listino. Celotna pot je dolga približno 42km in tudi letos se je kar številčna skupina pohodnikov (63), z mednarodno udeležbo, odločila, da jo prehodi v celoti. Največ pohodnikov se je odpravilo na krajšo, 15km dolgo pot. Na voljo pa je bila tudi najkrajša, 8km različica, po delu Rudolfove poti, do skupnega cilja pred domom krajanov v Prečni. So pa najdaljšo pot v celoti prekolesarili tudi kolesarji.

Skupina pohodnikov, ki se je odločila prehoditi celotno Rudolfovo pot, se je zbrala ob 5.30 uri pred domom krajanov v Prečni. Odpravili so se proti Luknji, naprej do Kuzarjevega Kala, vasi Hudo, do mlina ob potoku Bezgavec in nato nadaljevali do Daljnega vrha, kjer je bil čas za krajši počitek in okrepčilo. Preko avtocestnega vkopa se podajo proti gradu Hmeljnik, med vinogradi, skozi gozd do ribnika pri Starem Gradu. Tu se, glede na to, da je polovica poti za njimi, odločijo za daljši počitek. Druga polovica poti jih popelje skozi Šempeter, preko mostu na reki Krki, do Žihovega sela, vasi Krka in Ragovega loga do centra Novega mesta. Nadaljevali so ob dolenjski lepotici, Krki, proti Češči vasi vse do Prečne, kjer je bil cilj res dolge ture.

Tisti, ki so se udeležili 15km trase, so se zbrali ob 10.30 uri v Prečni. Z avtobusi so se odpeljali do avtocestnega vkopa v Karteljevem. Ko so bili vsi zbrani in pripravljeni, in seveda poslikani in prešteti, so se podali po slikoviti poti. Najprej skozi gozd, katerega senca je kmalu prišla prav, kajti bil je vroč dan. Med hojo so se spoznavali, kajti novomeškim pohodnikom so se pridružili pohodniki drugih društev iz Slovenije, Bosne in Hercegovine in Srbije. Vodila jih je Majda Markovič, zakladnica znanja in poznavanja poti, zgodovine in znamenitosti na katere so naleteli na poti.

Pot jih je vodila do vasi Daljni vrh in naprej do potoka Bezgavec. S krajšimi postanki so kmalu prišli do mlina, kjer je sledil krajši odmor. Po odmoru so se podali naprej mimo vasi Hudo, čez Kuzarjev Kal do razvalin gradu Luknja. Sledil pa je še zadnji del poti, do doma krajanov Prečna.

Pohodniško društvo Novo mesto je pripravilo pogostitev za vse udeležence Rudolfovanja in kulturno prireditev ob zaključku vseh poti, ki so jih udeleženci prehodili in prekolesarili.

Preko dvesto udeležencev dogodka, izrečene besede na slovesnosti, zahval, darila… vse to pove, da je Pohodniško društvo prepoznano po Sloveniji, kot tudi po tujini po odličnem delu.

Zvečer je sledilo še druženje ob večerji. Izmenjavali so si vtise čudovitega dne, malo poklepetali in tudi zaplesali. V poznih večernih urah pa odšli na zaslužen počitek po napornem dnevu.

Naslednji dan zjutraj, v nedeljo so se vsi lepo poslovili od prijateljev. Po zajtrku je sledil ogled Novega mesta, ko je Majda Markovič spet vse popeljala skozi zgodovino in znamenitosti.

Hvala Pohodniškem društvu Novo mesto, za organizacijo dogodka, za dva čudovita dneva, ki bosta v veliko srcih ostala zapisana kot čudovit spomin. Hvala vsem udeležencem, vsak je prispeval delček, da je vse bilo tako, kot je moglo biti… še boljše od pričakovanega.

 

Zapisala: Marjeta Mlakar

Svoje z velikonočnimi dobrotami prepolne trebuhe smo tudi letos odpeljali na tradicionalni velikonočni pohod na Pugled (564 m).

Zbralo se nas številčno nekaj manj pohodnikov kot pretekla leta. Vendar smo prav tako soustvarili čudovito pohodniško dopoldne, v katerem ni manjkalo bogatih zgodb iz zgodovine teh krajev, predvsem pa prijetnega druženja in presenetljivo, kljub slabši napovedi, lepega vremena.

Zjutraj nas je že na izhodišču pričakal prekrasen pogled na, v jutranjo meglico odet, skrivnosten gozd skozi katerega smo, kot smo to poimenovali ob koncu, »zašpelili« krožno pot.

Temperature so bile prijetno visoke, zato smo kaj hitro odvrgli vse dolge rokave. Še kako nam je vmes prišel prav vetrič, ki nas je prijazno ohladil.

V zavetju gozda skoraj nismo opazili s saharskim peskom (ali s čimer koli že) obremenjenega ozračja.

Na vrhu smo se seveda konkretno okrepčali z malico iz nahrbtnika, ker prehitro pa spet ne smemo izgubiti trdo pridelanih gramov telesne teže, a ne? 

V spomin na našega velikega literata Mirana Jarca smo nekaj minut v spoštljivi tišini postali tudi ob njegovi spominski plošči.

In kot že rečeno smo se po krožni in izjemno lepo urejeni poti, za katero skrbijo naši markacisti, vrnili do izhodišča, zadovoljni, da smo nekaj dobrega naredili za svoje telo in duha.

 

 Urška Derganc