V soboto, 18. januarja 2020, smo se že ob 6.30, zbrali na železniški postaji Bršljin. Z vlakom smo se odpeljali do Mirne Peči. Še v temi smo začeli s hojo proti avtocesti, kjer smo zavili na vzporedno makadamsko cesto (vzdrževalna cesta) in po njej pešačili vse do vkopa pri Karteljevem. Nadaljevali smo skozi gozd po Rudolfovi poti. Ob izhodu iz gozda smo zavili desno na kolovoz in se po njen spustili na Kamence, k Brezovarjevim, ki so nam v garaži pripravili topel prostor in odlično malico, za kar se jim vsi zahvaljujemo. Izvedli smo tudi recitacijo Pavčkove pesmi (Majda) in zapeli nekaj Slakovih in Henčkovih uspešnic pod vodstvom Zlatke Kužnik. Miran Jenko pa je zapel društveno himno. Zadovoljni in veselo razpoloženi smo nadaljevali s hojo do železniške postaje, kjer smo se poslovili in se odpeljali na svoje domove.

Veselo druženje, program, zanimivosti, osvežitev vedenja o Pavčku, Slaku in Henčku, nepozabna gostoljubnost Brezovarjevih in Kraljevih, razgibana in nezahtevna tura so nam bile nagrada za zgodnje vstajanje. Hvala vsem, ki ste nam polepšali januarsko turo.

Zapisala: Majda Markovič

Fotografije: Maja, Miran, Tone

Kot že leta smo se tudi za prvo letošnjo turo zbrali pred Osnovno šolo Bršljin. Naš tokratni cilj je bil 2050 metrov visoki Viševnik. Gora v Julijskih Alpah, ki je v zimskem času zaradi svoje lege in težavnosti verjetno naj pogosteje obiskana. Mi smo se z avtomobili zapeljali na Pokljuko, naše jeklene konjičke smo parkirali pod smučiščem in že na začetku strmo zagrizli v breg. Sprva je bilo snega bolj malo, proti koncu smučišča pa ga je bilo že dobrih 15 centimetrov. Tudi pot je bila vedno bolj zglajena od hoje, kar je bil razlog, da se nas je večina že pred vrhom smučišča nadela dereze, ostali pa na prvi ravnici na Avšju. Tako opremljeni smo nadaljevali na Plesišče, kjer se nam je prvič v pravem smislu odprl pogled, tako proti našemu cilju kakor tudi preko Bohinja na Spodnje bohinjske gore. Nadaljevali smo mimo macesnov in naprej po jugo-vzhodnem pobočju na vrh, kjer je bil sneg kar lepo spihan. V vršnem delu grebena smo lahko opazovali igro narave in številne opasti, ki jih je naredil veter in so za nas lahko izredno nevarne.

Na vrhu smo si privoščili daljši postanek v lepem sončnem vremenu in skoraj brezvetrju smo lahko opazovali velik del naše Slovenije. Še posebej pa se nam je pogled mudil po Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško – Savinjskih Alpah. Seveda smo tudi pomalicali in naredili nekaj čudovitih posnetkov.

Ko je napočil čas za povratek smo se razdelili v dve skupinici. Ena se je vrnila na izhodišče po poti vzpona, druga pa je prečila glavni greben in se spustila na Srenjski preval. V nadaljevanju smo se spustili v krnico Jezerce, med spustom pa smo izvedli še prikaz in trening zaustavljanja s cepinom. Nadaljevali smo pod pobočjem Viševnika oziroma nad planino Konjščica nazaj na izhodišče. V bližnjim hotelu smo poiskali preostale člane, malo poklepetali in se odpravili proti domu.

Tekst: Martin Luzar

Fotografije: Martin Luzar, Natalija Šintler in Mladen Živković

Za zadnjo turo v letu smo si izbrali Mehovski hrib. Kljub slabi vremenski napovedi se nas je na Prepihu zbralo 18 pohodnikov. Z avtomobili smo se odpeljali do Jurne vasi. Ker je začelo rahlo deževati smo se odpeljali do Podgrada, tam pa smo se odločili da turo odpovemo. Vrnili smo se na Prepih, kjer so nekateri poravnali članarino za prihodnje leto. Po krajšem kulturnem programu smo se poslovili in odšli domov.

Zapisal: Branko Dolinar

Fotografije. Tine Luzar in Tone Markovič

Tokratni pohod smo začeli pri Šparu v Žabji vasi. Napotili smo se v smeri Gorjancev. Po markirani poti smo mimo Šentjošta prišli do potoka Klamfar. Za nekdanjim Kočevarjevim mlinom smo krenili strmo v breg do zaselka Hrib pri Orehku. Tu nas je v svoji rojstni hiši pričakala naša članica Mari Kastelic in nam ponudila čaj, kavo in kuhančka. Seveda tudi piškoti niso manjkali. Po krajšem počitku nam je Tanja še zrecitirala Prešernovega Povodnega moža. Sledila je še ena gasilska in že smo krenili naprej. Prečili smo cesto in se spustili v smeri Velikega Slatnika. Že pred vasjo smo prišli do Mahove poti, po kateri smo nadaljevali mimo Trdinovega okna do Velikega Slatnika. Med krajšim postankom na pokopališču smo se ob grobu Jozefa Macha spomnili kaj je ta mož naredil za vas in okolico. Nadaljevali smo po Machovi poti do Malega Slatnika, kjer smo, kot je za tovrstni pohod v navadi, v gostilni pri Štefanu zaključili s tradicionalnim kosilom.

Fotografije in zapisal. Tine Luzar