Pohod po poti treh slapov s Pohodniškim društvom Novo mesto

Čeprav nisem bila zadovoljna z obdobjem, ko smo morali biti v karanteni, sem vseeno potegnila iz tega obdobja tudi nekaj dobrega. Z mami in včasih tudi bratom in starejšo sestro smo vsak dan hodili po Gorjancih in odkrivali čare naravnega bogastva, ki ga nudi Slovenija. Zastavili smo si tudi cilj, da gorjanško Špilarjevo špico obiščemo vsaj 100 krat v tem letu.

V prejšnjem tednu pa me je mami razveselila z novico, da se morda pridruživa planincem Pohodniškega društva iz Novega mesta, saj so na družabnem omrežju objavili, da bo organiziran pohod po poti 4ih slapov na Bohorju.

Ker je bilo vreme kar naklonjeno, sva se odločili, da res greva.

V soboto, 20. marca 2021, sva bili ob 9.uri pred trgovino na Senovem, kjer je bilo zbirno mesto. Nato smo se zapeljali do vasice Jablance, ki je bila naše izhodišče. Glavni vodnik Igor nas je prijazno pozdravil in nam zaželel prijeten dan. Nato smo se razdelili v skupine po 10 in ustvarili mehurčke. Vodniki so nas ves čas spodbujali in pazili na našo varnost. Prvi slap, ki smo si ga ogledali je bil Bojanca. Plezali smo celo po klinih in se držali za zajlo. Zame je bilo to res pravo doživetje. Naš vodnik mi je pripovedoval o rastlinah in pokazal mi je tevje, pljučnik, jetrnik, gorsko reso in mi pripovedoval o zanimivih doživetjih planincev. Po precej napornem vzponu smo se sprehodili do hribovske kmetije, kjer se ukvarjajo z ogljarstvom. Mladi ogljar nam je razložil, kako nastane oglje, na katerem tako radi pečemo meso na poletnih piknikih. Postregli so nam s pijačo in krompirjem, pečenim v žerjavici.

Nato smo se odpravili do naslednjega slapu, ki se imenuje Pekel. Spet smo ostali brez besed ob tej naravni lepoti. Pot nas je nato peljala mimo še ene hribovske vasice naprej do slapu Ubijavnik. Na tokratnem pohodu smo si zaradi situacije lahko ogledali le tri slapove. Sama sem bila tudi več kot navdušena nad Ajdnimi pečmi , iglo in legendo o kruti mami, ki jo je povedala gospa Majda. Okamenelega obraza prestrašene deklice pa nismo videli.

Pred prihodom na cilj, nas je presenetila še snežena ploha. Ob upoštevanju vseh ukrepov , smo se pogreli z dobrotami planinske koče na Bohorju. Postregli so nam tudi domač jabolčni zavitek.

S tem naša pot še ni bila končana. Na poti nazaj smo splezali še do Petrove skale, si ogledali partizansko bolnišnico, kjer kar nisem mogla verjeti, da so se v tako skromnih razmerah, dogajale tako zelo težke operacije partizanov.

Na izhodiščno točko smo se vrnili okoli 18.ure in vsi polni krasnih vtisov, odšli domov.

Komaj čakam na naslednji pohod društva. Upam, da z mami uspeva iti zraven in napolniti najin nahrbtnik planinskih vtisov še z enim pohodom.

 

Zapisala:   Luna Goršek, 11 let

Fotografije: Marjana Meznarčič in  Igor Cibic