Vrtača, Svačica, Stol, Ljubeljščica, 5. in 6.10.2019

Na razpis Pohodniškega društva Novo mesto za zanimivo dvodnevno turo po osrednjem delu Karavank, dne 5.in 6. septembra 2019, smo se prijavili: Maja Luzar in njen Čester (osemletni bigel), Željko Ivekovič, Igor Cibic, Božo Mlakar, vodnik Tine Luzar in jaz.

Vremenska napoved je bila ugodna, realnost pa še boljša saj nas je lepo, hladno jesensko vreme spremljalo ves čas, dež je padal le v soboto zvečer, ko smo ga opazovali skozi okno toplega zavetja koče na Zelenici.

Z mejnega prehoda Ljubelj smo v zgodnjih jutranjih urah prišli do koče na Zelenici, kjer smo se predstavili prijaznim oskrbnikom, potrdili rezervacijo sobe in v njej pustili stvari za naslednji dan. Sama sem se odločila, da na Stol po ferati s severne strani ne grem, zato sta v sobi ostala tudi čelada in varovalni pas. Maja je tako odločitev sprejela že v dolini.

Vsi skupaj smo se podali po pobočju Vrtače do sedla, se spuščali in dvigovali po izmenjaje kamniti, meliščni in travnati poti v smeri Stola oz. do Svačice preko Sklede.   Ob kratkih vmesnih postankih smo občudovali na levi strni severno pobočje Begunjščice, v daljavi smo videli vse do Krna, pred nami pa se je dvigovala mogočna gmota vzhodnega pobočja Stola. Na razpotju, kjer se v desno odcepi pot proti Celovški koči in levo proti  Svačici , smo se ločili. Kuža, Maja in jaz smo krenili desno na Svačico, moška ekipa pa se je spustila proti Celovški koči in nadaljevala po severni strani Stola (ferati), na vrh.

Svačica je del glavnega grebena Karavank. Vzpon ni bil zahteven. Posamezni raztežaji pa so bili za Česterja le previsoki in prepadi prenevarni, zato sem razglede z vrha pri križu občudovala sama.   Videla sem vse, kar se vidi s Stola, pa še njegovo severno steno. Res mogočno.

Z Majo in Česterjem sva se v počasnem tempu vrnili do sedla, kjer sva po postanku, da sva spustili naprej skupino postojnskih planincev, krenili malo pod grebenom proti vrhu Vrtače.   Z vrha sva pohiteli v dolino, ker je vlekel severni veter, ki je preganjal nevarne deževne oblake. Na poti proti Koči na Zelenici smo se ves čas prehitevali s prijazno skupino Postonjčanov.

Komaj sva se okrepčali z odličnim ričetom, že so prišli naši fantje s Stola. Izmenjali smo si svoje vtise o vzponih, pri čemer so bili seveda njihovi veliko bolj zanimivi. Oskrbniki so nas po večerji pogostili še z odličnim pecivom. Vse nas je premagovala utrujenost in kmalu smo se drug za drugim znašli v prijetni topli sobi za spanje.

Zbudili smo se v čudovito jasno jesensko jutro. Vzhajajoče sonce je obarvalo zlato pobarvano listje in jesenski macesni so zažareli. Po obilnem samopostrežnem zajtrku so se Tine, Igor in Božo povzpeli na Triangel po ferati Spodnji plot, ostali trije s kužkom pa smo prišli na vrh po vzporedni poti. Maja in njen Čester sta se tu poslovila.

Čakal nas je greben Ljubeljščice in pot do starega Ljubelja – zelo zahtevna neoznačena steza. Res je bila taka: sprva med ruševjem, strma in spolzka od večernega dežja, v nadaljevanju pa kamnita z gruščem, krušljiva, brez klinov in jeklenic, po strmem melišču, malo gor, pa spet dol. Brez pomoči fantov ne bi šlo. Vzpon na Jalovec pred meseci je bil zame lažji kot to. Zadovoljstvo po zaključku te drzne avanture je bilo popolno. Od  Povne Peči nas je do koče na starem Ljubelju vodila lepa gozdna pot. Tam smo se podprli s pijačo in še zadnjo hrano iz nahrbtnikov, naredili še nekaj posnetkov na vrhu stare makadamske  ljubeljske ceste in se po njej spustili do avtomobila.

Pot domov je minila ob prijetnem kramljanju in dremanju zaradi utrujenosti, razen voznika seveda. V Mirni Peči smo se poslovili polni zadovoljstva in z načrti za še kaj podobnega.

Napisala in fotografije: Melita Volk Ivekovič