Naravovarstvena ekskurzija planincev Dolenjske in Bele krajine po Smrekovškem pogorju - 18.5.2019

Naravovarstvena ekskurzija planincev Dolenjske in Bele krajine po Smrekovškem pogorju

Maj, mesec cvetja in najbolj primeren mesec za sprehode v naravo, je letos najbolj deževen v zadnjih letih. Kljub dolgotrajnemu slabemu vremenu in slabi napovedi smo se ljubitelji gorske narave, gorski stražarji in varuhi gorske narave v soboto, 18. maja 2019 odpravili na Smrekovec. Avtobus je bil poln, za njim pa tudi kombi. Najlepše pa je bilo to, da smo se zbrali kar iz devetih planinskih društev MDO PD Dolenjske in Bele krajine.

Smrekovško pogorje leži na severovzhodnem območju Kamniško-Savinjskih Alp, je kopaste oblike in se razteza 10 km v dolžino. Nahaja se na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Bogato je s površinskimi vodami, potoki, zato je rezervoar pitne vode za naselja pod njim.

Smrekovec je naša edina gora vulkanskega nastanka. Vulkan je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja. Tako smo spoznali kamnini andezit in andezit tuf.

Na pogorju je ohranjena izjemna biotska pestrost, saj na njem raste 385 rastlinskih vrst, od tega 26 ogroženih. Skoraj vsi smo prvič videli iglavec cemprin, manj znano drevesno vrsto bora. Vršni del pogorja in gozdovi so dom ogroženim živalskim vrstam. Najbolj znana sta divji petelin in ruševec. Ohranile so se tudi nekatere redke vrste ptic in metuljev. Ob poti smo občudovali velika mravljišča, naleteli smo tudi na sledi divjega petelina v snegu.

Travniki in gozdovi Smrekovca so še uspeli ohraniti naravo, ki je naša izjemna dediščina. Kako so jo uspeli ohraniti pa nam je povedal predsednik Naravovarstvene zveze za Smrekovec in dolgoletni predsednik PD Velenje Jože Melanšek, ki nas je pričakal v Planinskem domu na Smrekovcu. Dobili smo nekaj idej, kako varovati in ohranjati naravo. Zlasti nam je bil všeč napis na koči:

»V planinski raj vstopaš zdaj,

naj hrup motorja ga ne zmoti.

Živali, rože so tu doma,

spoštljivo stopaj po tej poti.

Odpri oči, srce, prisluhni vsej lepoti.

Za sabo pusti le stopinje.«

Ti verzi in pa Marjan Denša, vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov ZGS OE Nazarje, so nas spremljali na poti na vrh Smrekovca (1577 m), kjer nas je presenetila piramida s skrinjico. Pot smo nadaljevali še na Krnes.Ob počitkih smo imeli večkrat po pet ali več minut za varstvo narave. Vse te minute je prevevala velika ljubezen do narave in seveda ogromno znanje našega vodje Marjana.

Proti koncu ekskurzije se je pokazalo sonce. Žal nam je bilo, da ni bilo razgledov s Smrekovca, bili pa smo veseli, da je deževalo samo takrat, ko smo se vozili z avtobusom. Ker je bilo na vrhu nekaj majskega snega, smo se ga kljub temu razveselili. V koči se nam je najbolj prilegla enolončnica smrekovški pisker.

Po ogledu info točke pod kočo, smo svečano sprejeli medse 6 novih gorskih stražarjev iz treh planinskih društev.

Pri avtobusu pa sta nas pred odhodom z dobrotami in vinom presenetila še nova babica in dedek iz Metlike, ki sta dobila vnučka.

 

Zapisala: Rozi Skobe, foto: Marija Zupančič, Rudi Skobe, Marjan Denša, Igor Pucelj, Miloš Primc