Planinski tabor je potekal od 24. 7. do 29. 7. 2015, na Pokljuki. Nastanjeni smo bili v vojašnici na Rudnem polju, kjer smo imeli celotno oskrbo. Tabora se je udeležilo: 5 predšolskih otrok, 11 osnovnošolcev in 17 odraslih planincev.

V petek, 24. 7. 2015, smo se zbrali ob 8. uri pri Tuš-u, bilo nas je 24, razporedili smo se v avtomobile in se odpeljali do parkirišča pri Litostrojski koči na Soriški planini. Pripravili smo se za prvo turo in počasi začeli z vzponom. Hitro se je pokazalo, da smo kondicijsko zelo nehomogena skupina. Počasi in z vmesnimi postanki smo se povzpeli do razglednega vrha – Možic (1602m). Vsem se je prilegel počitek in uživanje v prostranem razgledu. V planinske dnevnike smo si ponosno vtisnili žig prvega osvojenega vrha v času tabora. Po fotografiranju smo pot nadaljevali na sosednji vrh – Slatnik (1609m). Ob sestopu smo bili zelo previdni. Med počitkom, malico v prijetni koči so mladi najbolj uživali pri guganju v visečih mrežah, odrasli pa z obujanjem spominov na prehojene poti ob kavi. Odpeljali smo se na Rudno polje, do vojašnice, kjer smo bili nastanjeni. Po večerji smo šli na sprehod po okolici, mlajši pa so se še poigrali na igralih in z žogo. Zvečer smo imeli spoznavni, družabni večer.

V soboto, 25. 7. 2015, smo se ob 8.15 odpeljali v Bohinj, do naravnega plezališča pod hotelom Belvedere. Borut Mežnaršič je vodil plezanje. Varovala je še Nina Rman. Poleg plezanja so otroci vadili samovarovanje ob vrvi, ki je bila razpredena med drevesi. Po plezanju smo se odpeljali v Srednjo vas, v picerijo Ema, na kosilo. Med kosilom je močno deževalo. Ko je nehalo deževati in je posijalo sonce smo se odpeljali do Bohinjskega jezera na kopanje. Po večerji smo imeli analizo dneva in priprave za naslednji dan, nato pa prosto. Otroci so uživali pri igranju športnih in družabnih iger, ki sta jih spremljali dežurni vodnici.

V nedeljo, 26. 7. 2015, je takoj po zajtrku, odšla na pot skupino 12, kondicijsko močnejših planincev na Tosc. Zaradi deževanja v presledkih in nevarnosti nevihte so se podali do Vodnikove koče. Sestopili so po Velem polju, za Ablanco, na Uskovnico in nato v vojašnico. Med potjo so spoznali veliko gorskega cvetja in imeli zanimive razglede. Vodniki Majda, Nina in Tone pa smo vodili skupino 21 planincev, v večini so bili otroci. Nameravali smo na Jezerca. Ker je v presledkih deževalo in smo bili počasni, pa še nevarnost zdrsa se je zelo povečala, smo skrajšali pot in šli na planino Konjščica. Prijazno so nas sprejeli pod streho in nas ogreli s pravim planinskim čajem. Ko se je zvedrilo smo šli po planini raziskovati gorsko cvetje. Vrnili smo se ob potoku, do parkirišča in nato po cesti mimo strelišča v vojašnico. Za pozno kosilo so nam pripeljali pice iz picerije Ema. Zelo so nam teknile. Nato smo imeli prosto popoldne, ki smo ga prijetno preživeli v manjših skupinah. Okolica vojašnice je zelo lepo urejena in zelo prijetno se je bilo igrati na igralih, posedati po klopcah, brati, risati, izpolnjevati planinske dnevnike,,, Zvečer smo imeli zelo prijeten večer z igrami. Sodelovali smo vsi in se ob tem zelo nasmejali. Mladi planinci so tekmovali v poznavanju udeležencev in planinskih rastlin. Bili so uspešni.

V ponedeljek, 27. 7. 2015, so ob 8. uri krenili na pot proti Viševniku kondicijsko in vzdržljivostno močnejši planinci. Med odraslimi je bilo tudi 5 osnovnošolcev. Bilo jih je 12. Bilo je oblačno in v presledkih je deževalo. Pri sestopu z Viševnika na Srenjski preval so bili zelo previdni, ker so bila mokra tla zelo drseča. Pot so nadaljevali proti Mrežcam. Ker je vse močneje deževalo so pot skrajšali in sestopili na Lipanco. 18 planincev, v večini otroci pa smo se peljali do spomenika in se od tam povzpeli do koče na Lipanci. V presledkih je deževalo. Pri koči smo malicali in nekaj časa vedrili. S Tonetom in Jožico je ostalo 5 najmlajših planincev. V koči so se igrali družabne igre, barvali planinske pobarvanke in risali. Ostalih 11 pa se nas je povzpelo do sedla, kjer se ločita poti na Debelo Peč in na Brdo. Vse močneje je deževalo, vidljivost je bila le nekaj metrov. Z vodnico Marjeto sva se hitro odločili, da sestopimo. Zelo sva pohvalili mlade planince, ker so v pelerinah ali z dežniki v rokah, tako previdno sestopili. V koči smo se zbrale vse tri skupine in skupaj smo imeli kosilo. Po kosilu smo izmenjavali vtise s poti, mladi planinci pa so izpolnjevali planinske dnevnike. Do parkirišča pri spomeniku smo sestopili vsi skupaj in se odpeljali v vojašnico. Preostanek popoldneva smo preživeli ob prijetnem druženju, počitku in igrah.

V torek, 28. 7. 2015, smo imeli lažjo turo na planino Zajavorniki. Med potjo smo spoznavali rastline. Največ pozornosti so pritegnili osati različnih vrst. Nekateri so višji od 2 metrov. Naredili smo tudi postanek med borovničevjem in se najedli borovnic. Planina nam je bila vsem zelo všeč. Lepe, zanimive, a na žalost nekatere že razpadajoče, pastirske bajte so pritegnile našo pozornost in razmišljanje o starih časih. Prijazen pastir nam je razkazal in razložil, kako molze, dela skuto, sir. V večini smo poizkusili kislo mleko, ki nam je teknilo. Vračali smo se čez planino, mimo številnih krav na paši. Kravam smo delili suh kruh, ki nam ga je zanje dal pastir. Krave so se gnetle ob ograji, mi pa smo jih opazovali in božali. Po kosilu smo imeli analizo in podelitev pohval mladim planincem in se poslovili od družine Bančev. Člani družine Bančev (5) so skupaj v 5 dneh prehodili 150 km. Iskrene čestitke. Odrasli so imeli prosto popoldne, mladi planinci pa so skupaj z vodnicami odšli nabirat borovnice, nato pa se še igrat na biatlonsko strelišče. Po večerji smo ostali v vojašnici, ker je bilo mrzlo in smo pakirali za odhod domov.

V sredo, 29. 7. 2015, smo zjutraj zelo pohiteli s praznjenjem sobe in pripravo na zadnjo turo, na Uskovnico in naprej v Srednjo vas. Oblačno vreme nam je zakrivalo razglede in nas priganjalo. V koči smo malicali, se ogreli s planinskim čajem in izpolnili planinske dnevnike. Kupili smo si tudi spominke – zvončke. Ker je močno deževalo smo podaljšali bivanje v koči. Kljub dežju smo morali na pot proti Srednji vasi. Bili smo zelo previdni na drseči, razmočeni poti. Na nevarnejših delih smo mlajše vodili za roke. Deževalo je ves čas sestopa. Ob prihodu v picerijo Ema smo se vsi preoblekli v suha oblačila. Ogreli smo se z vročim čajem in juho. Tudi kosilo, ki je sledilo nam je zelo teknilo. Po kosilu je predsednik Tone vse planince pohvalil za planinske podvige na taboru in se zahvalil vodnikom in vsem udeležencem za njihov prispevek k uspešnosti tabora.

Ugotovili smo, da nam je bilo skupaj zelo prijetno, da smo veliko lepega doživeli, videli, se naučili,,, Zaključili smo z odločitvijo, da gremo tudi naslednje leto na tabor, še preje pa na kakšno turo.

Zapisala: Majda Markovič

Fotografija: Igor Pucelj, Nina Rman

Friday the 24th. Powered by freetemplatespot.com. Planinsko društvo Novo mesto