2018-05-19 - Golica

Mladinski odsek Pohodniškega društva Novo mesto, je v soboto, 19. 5. 2018, izpeljal priljubljeno majsko turo na Golico, 1835m. Maj je mesec, ko se na prostranih travnatih pobočjih Golice množično razcvetijo narcise. Že od daleč so pobočja videti, kot bi jih tanko pobelil sneg. Ko se približamo razcvetelim narcisam, nas navdušijo z lepoto, vonjem in številčnostjo. V maju je na Golici zelo veliko planincev in tudi drugih obiskovalcev, ki se v bližino rastišča narcis pripeljejo z avtomobili.
Kar 60 planincev nas je začelo s turo na Javorniškem Rovtu, do koder smo se pripeljali. Po okrepčilu, pripravi in dišeči kavi se je na pot podalo 14 izkušenih, kondicijsko zelo dobro pripravljenih planincev. Ti so prehodili pot preko vrha Golice, po in pod grebeni Rožce, Dovške babe vse do Aljaževega spomenika v Dovjah. Na tej dolgi, naporni in radodarni poti z razgledi in obilico cvetja, so bili deležni tudi sonca, vetra, dežja in sodre. Na cilju so kar žareli od zadovoljstva. Dva planinca sta se na vrhu Golice odločila, da bosta raje sestopila z drugo skupino. K tej odločitvi je zelo pripomogla bližajoča se nevihta.
Vsi ostali pa smo malo počasneje prehodili pot do sedla Suha. Na sedlu se odpre razgled v Avstrijo, na pobočje Male Golice polne razcvetelih narcis. Po počitku, prigrizku in fotografiranju smo se razdelili v dve skupini. Pot po grebenu na vrh Golice je nadaljevalo kar 42 planincev. Štiri planinke pa smo šle po pobočni poti do Koče na Golici. Vsi smo bili navdušeni nad potjo, narcisami, razgledi, druženjem. Pri koči smo se zopet vsi zbrali. Počitek je bil zaradi vedrenja v koči pol ure daljši. Med sestopanjem smo bili deležni bolj malo sonca in tudi nekaj rahlega dežja, pred katerim nas je ščitil gozd. Pot je bila zaradi dežja in shojenosti zelo blatna, lužasta in zelo drseča. Na Planino pod Golico smo prišli v večini blatni do kolen. Nekateri nesrečneži, ki so padi, pa še bolj. V potočku smo se umili in si ob travo in v potočku očistili čevlje. Kljub umazanosti nas je šofer Janko nasmejano sprejel na avtobus. Trudili smo se, da so bila umazana samo tla avtobusa. Odpeljali smo se v Dovje, na parkirišče pri Aljaževem spomeniku, kjer smo počakali skupino, ki je imela najdaljšo turo. Med prijetno vožnjo v Novo mesto smo počivali, podoživljali turo, klepetali, izvedeli nekaj informacij o Jesenicah, Jožu Čopu in Jakobu Aljažu. Preden smo se zelo zadovoljni razšli, smo dobili še povabilo na ture v maju in juniju.


Vabljeni, da se nam pridružite tudi vi. Vse potrebne informacije pa najdete na spletni strani Pohodniškega društva in FB profilu.


Zapisala: Majda Markovič

Fotografije: Željko Iveković, Branko Dolinar in Martin Luzar


AdmirorGallery 5.1.1, author/s Vasiljevski & Kekeljevic.
Website security test completed by https://www.security-audit.com

2018-05-12 - Slavnik - naravnovarstvena ekskurzija

V soboto 12.5.2018 smo imeli prvo letošnjo naravovarstveno ekskurzijo na Slavnik. Udeležilo se je 55 udeležencev iz petih društev. Iz našega društva se je poleg šestih obveznih tečajnikov udeležilo  še 10 članov. Tako smo ob podelitvi priznanj in značk pridobili še šest novih GS. Podelitev je potekala kar v avtobusu.

Ob predavanju g. Peršeta smo si ogledali tamkajšnje rastlinstvo. Vzpon na Slavnik je potekal ob lepem vremenu, sestop pa po nevihti. Kljub dežju je ekskurzija minila v dobrem vzdušju.

Zapisal in fotografiral: Igor Pucelj

 

Tečaj za gorske stražarje smo opravili s praktičnim delom, dne 12. maja 2018, s pohodom na Slavnik. Pripravila sta ga Rozi in Rudi Skube vodje MDO Dolenjske in Bele krajine in odbora za varstvo narave pri tem odboru. Naš vodnik je bil Jože Perše, velik ljubitelj narave in gorskega cvetja. Tečaja smo se udeležili planinci vseh treh novomeških planinskih društev, kakor tudi planinci iz Trebnjega, Semiča in Šentruperta. Avtobus, ki nas je odpeljal do Prešnice, so do zadnjega sedeža napolnili še drugi planinci.

Pot iz Prešnice je v začetku spremenjena tako, da nismo šli več preko železniških tirov, ampak je speljana pod tračnicami. Dosti bolj udobno kot prej, saj gre tam mimo veliko planincev, promet pa je zelo gost. Za planince je tako poskrbljeno, železniški promet pa bo rešil »drugi tir«. Klanec je ravno prav naravnan za poglede proti cvetju ob poti, tudi mlad gozd nudi prijetno senco potnim pohodnikom. Slavnik je bil včasih gol, kar priča trava med drevesi in grmovjem. Kmalu so se pokazale tudi navadne potonike. Sprva sramežljivo, tu in tam kakšen cvet, proti vrhu pa kar v šopih. Pod vrhom smo na travniku opazovali tudi že skoraj odcvetele narcise, navadni kosmatinec, šmarnice, zlati koren in še veliko drugih. Poleg pogleda po lepih, s cvetlicami polnih travnikih, je bil tudi lep pogled na kolono, v kateti so izstopale  modre majice članov našega planinskega društva.

Tik pod vrhom 1028 m visokega, zadnjega slovenskega tisočaka pred morjem, stoji Tumova koča. Svečano so jo odprli 7. julija 1957 in jo poimenovali po dr. Henriku Tumi, planincu, alpinistu in botaniku. Z vrha Slavnika je čudovit razgled na vse strani, ki pa ga tisto soboto nismo bili deležni. Še morje smo lahko videli le z malo domišljije. Nas je pa ohladila nevihta s strelami, ki so švigale blizu nas z oblakov tik nad nami in gromozansko pokale, da smo si morali najti zavetišče v zatohli in prepolni sobi v koči.

Po nevihti smo se zavili v palerine, odprli dežnike in po rahlem dežju začeli sestopati proti Skladanščini, vasi na drugem koncu Slavnika. Kolona se je raztegnila. Prvi so hiteli, zadnji pa so ob prijetnem klepetu prav počasi napredovali. Meni je moj veliki sendvič napravil v trebuhu nekaj prepiha in sem moral zaviti s poti v grmovje in nastaviti vabo za muhe. Zadržal sem se ravno toliko časa, da sem ujel zadnjo skupino trinajstih zaostankarjev, ki jih je vodil vodnik Bojan iz PD Šentrupert. Izgubili smo stik z drugimi skupinami in po markirani poti gladko odšli iz vasi Skladanščina proti Markovščini. Po kratki izmenjavi podatkov preko mobitela in, ker ni bilo kakšnega posebnega cvetja ob naši varianti poti, smo se vrnili do avtobusa.

 

Ko smo se pripeljali na avtocesto, nam je načelnica VGN Rozi Skobe podelila značke in izkaznice. Zdaj imamo 21 novih gorskih stražarjev.

Miran iz Boršta

Fotografije: Miran iz Boršta in Igor Pucelj


AdmirorGallery 5.1.1, author/s Vasiljevski & Kekeljevic.
Website security test completed by https://www.security-audit.com

Gorjanci neznani znanci

Včasih sem bil čez sto krat na leto pri Gospodični, neštetokrat na Trdinovem vrhu in  pri Miklavžu, večkrat sem tudi prehodil Kobile iz samostana Pleterje do Gaberja. Tudi pri planinskem domu Vodice sem že bil. Iz Sošic sem šel na vrh Gorjancev, iz Vrhpolja na Polom, iz Dolža na Rute. Nabiral sem čemaž in jurje, glogovo in bezgovo cvetje, pobiral smeti in jih nosil v dolino. Kopal sem se v lastnem potu, se neuspešno izmikal dežnim kapljam, padal in vstajal na zasneženih gorjanskih košenicah, krtačil blatne hlače in zdravil krvave žulje. Vendar Gorjancev nisem spoznal. Hodil sem vedno po stalnih poteh, hitel do zastavljenih ciljev in se hvalil z doseženim uspehom. Bil sem ponosen nase, da poznam različne poti do samega vrha svete Jere.

 

Letos pa sem šel s Pohodniškim društvom Novo mesto iz vasi Mihovo na Laško pot, skozi gozd, na Gorjance. Hudourniška Pendirjevka je Gorjance dobesedno razdelila na dvoje. Potok je dobil ime po langobardskem kralju Pennodunariusu, domačini pa so ga poslovanili v Pandir. Hodili smo strmo v hrib, mislim, da po neki pradavni kontrabantski poti do križišča s staro trgovsko potjo med Žumberkom in Dolenjsko. Po tej poti so naši predniki tovorili odojke in dobrote vseh vrst iz ene pokrajine v drugo. Za nami je bil hrib »Grobišče«, kjer so baje našli nekaj grobov iz predrimske dobe. Nismo šli naprej po trgovski poti, spet smo izbrali kontrabantsko bližnijco. Menda se rokovnjači še zmeraj skrivajo v goščavju Gorjancev in prežijo na bogate popotnike. Previdnost je božja mast. Strmo smo se podali do grebena na Ravni gori. Zanimiva neoznačena pot, skoraj že brezpotje. Nadaljevali smo po udobnem ravnem makadamu, a le nekaj korakov, potem pa smo zavili na travnik proti hrvaški meji. Pot do Planinskega doma na Vodicah je divja in zaraščena. Dobro, da sem bil bolj zadaj, ker so prvi pobrali vso pajčevino in roso z vej grmovja, ki nas je neusmiljeno pretepalo med hojo. Tudi psička Bona je pobrala vse klope, ki so se kasneje lepo videli na njenem svetlem kožuhu.

 

Planinarski dom na Vodicah je 835 m visoko zatočišče planinskega društva Dubovac iz Karlovca. Oskrbnika doma sta nas prijazno sprejela, tudi Bona je dobila svojo porcijo bistre pijače. Nismo prav dolgo počivali. Spustili smo se spet po neki pozabljeni poti do slapa Sopote. Spet smo se tepli z mladimi vejami in trnovimi poganjki. Ta slap je največji v pogorju Žumberačke gore in eden največjih v Hrvaški. Nahaja se na začetnem kraku kasnejše reke Kupčina in je visok 40 metrov in sestavljen iz treh kaskad. Nastal je zaradi tankega sloja apnenca na dolomitskih kameninah. Na koncu slapa je opuščeni mlin. Ogledali smo si vse. Divje in nenavadno za Gorjance.

 

Vrnili smo se nazaj na greben Gorjancev, na Trdinovo pot, mimo Špilerjeve špice proti Javorovci, na evropsko peš pot E7 na Prag lovske družine Šentjernej. Lovcev ni bilo, divjadi in divjakov tudi ne, ker smo bili že precej zdelani.

 

Zadnji biser naše prehojene poti je bila soteska in struga potoka Kobile. Svet popolnoma drugačen od »turističnih« Gorjancev. Spet povsem divji teren, voda se igra z dolomitskimi skalami, odnaša apnenčaste gmote in se umika dolomitskemu kamenju. Vse skupaj ni veliko, ima pa vse značilnosti kraške pokrajine. Saj Slovenija tudi ni prav velika dežela. Če je ta divjina mene prepričala s svojo lepoto, mora biti že nekaj izjemnega.

 

Po močvirnem terenu, polnem že cvetočega čemaža in razigrane in nagajive Kobile  smo se vrnili nazaj v urejeno civilizacijo. Tako divjih in lepih Gorjancev si tudi v mislih nisem mogel  misliti, kajti moje misli si tudi v mislih ne morejo misliti, da mislijo.

Miran iz Boršta

Fotografija-0007.jpgFotografija-0008.jpgFotografija-0009.jpgFotografija-0010.jpg


AdmirorGallery 5.1.1, author/s Vasiljevski & Kekeljevic.
Website security test completed by https://www.security-audit.com

2018-05-05 Vodice in slap Sopote

Zbrali smo se zjutraj ob 7. uri v vasi Mihovo pod Gorjanci. Na pot smo krenili po Laški poti. Po slabi uri in pol smo prispeli do Ravne gore, kjer smo po krajši pavzi prečili Trdinovo pot in nadaljevali čez travnik in nato skozi gozd do Boljarov. Naprej pa delno po cesti, delno pa po prečicah do planinskega doma na Vodicah, kamor smo prispeli okoli 10. ure. Po postanku smo se spustili do slapu Sopote in se po isti poti vrnili na Vodice. Sledil je ponovni postanek, po katerem smo nadaljevali nazaj proti Sloveniji. Pot nas je nato vodila mimo Špilarjeve Špice do lovskega doma na Pragu. Sledil je še spust do potoka Kobila in ogled kanjona, po katerem pa smo se ob potoku vrnili na izhodišče.

 

Zapisal in fotografije:  Martin Luzar

20180505_153654.jpg20180505_111513.jpg20180505_102111.jpg

 


AdmirorGallery 5.1.1, author/s Vasiljevski & Kekeljevic.
Website security test completed by https://www.security-audit.com

2018-04-22 - Krk 2018

Na obisku pri planinskih prijateljih PD Obzova na otoku Krku

Prelepo sončno jutro nas je pospremilo, ko smo se zbirali za odhod na Krk. Na Krk se odpravljamo že tretjič, k našim prijateljem iz PD Obzova. Vsako leto organizirajo pohod v drugi občini. Predlani smo bili v Malenski, lani smo spoznavali Baško in letos Omišalj. Vožnja je bila prijetna in kmalu smo zagledali morje. Spustili smo se do mostu, ga prečkali in že smo bili na otoku Krku. V prvem križišču smo zavili levo, proti aerodromu in se spustili do pristanišča Voz. Preden so zgradili most na otok Krk, je tukaj pristajal trajekt. Pridružili smo se planincem, ki so že prispeli na izhodišče in se veselili ponovnega srečanja. Organizator nam je pripravil dva pohoda. Za bolje pripravljene 15 kilometrov dolgo različico in za »turiste« pot v dolžini šestih kilometrov. Po razdelitvi v skupine smo krenili na pot. Pohodniki obeh skupin smo imeli naslednji postanek pri jami Biserujka. Pri vhodu v jamo so nas pričakali domačini in nam postregli pijačo in pecivo. Pohodniki smo se pomešali med sabo in različne barve majic so ustvarile mavrični prizor. Hitrejša skupina je morala nadaljevati pot, saj jih je čakalo še 9 kilometrov poti. Spomladansko sonce je bil kar premočno, saj ga po dolgi in mrzli zimi še nismo navajeni.
Okoli nas je že vse cvetelo in v opojnih dišavah je bila pot še bolj prijetna.
Pohodniki na krajši poti so si lahko ogledali jamo Biserujko in se z avtobusi odpeljali do kraja, kjer je zaključna prireditev, do Mirine-Fulfinium.
Največja znamenitost Omišalja so zagotovo znane Mirine Fulfinium, ki se nahajajo v bližnjem zalivu Sepen, kjer so odkrili ostanke antičnega naselja. Fulfinium je bilo mesto razvito v prvem stoletju, ki ga je omenjal že grški pisatelj Ptolomej. Danes se ostanke mesta zelo težko vidi, saj se je morje dvignilo za več kot dva metra in to je povzročilo, da je del mesta pod zemljo, del pa pod morjem. Poleg zaliva se nahaja arheološki park Mirine Fulfinium, kjer stoji triladijska starokrščanska bazilika iz petega stoletja, ki naj bi bila največja na Mediteranu. V samem parku se nahajajo tudi ostanki foruma, to je prostor, kjer so se včasih dobivali glavni svetovni predstavniki in razglabljali o politiki, ekonomiji itd. vir www.otok-krk.si/omisalj/
Pri ostankih antičnega naselja Mirine Fulfinium je bil tudi cilj skupine, ki je prehodila 15 kilometrov. Domačini so nas postregli s toplim obrokom in tudi žejni nismo bili. Ob kitarah in petju dalmatinskih pesmi je bilo težko zapustiti prijatelje iz PD Obzova in iz ostalih društev, s katerimi smo se družili cel dan. Ustavili smo še, da so otroci dobili sladoled in »kofetarji« kavo ter nadaljevali vožnjo proti Novemu mestu, kamor smo prispeli okoli 19. ure.
Utrujeni - malo od hoje, bolj od sonca, polni lepih vtisov, v nosnicah še vonj po soli in v pljučih morski zrak smo se razšli po svojih domovih. Hvala PD Obzova in ostalim pohodnikom za lep dan, ki smo si ga naredili.


Fotografije Stjepana Janekovića, člana PD Obzova

Zapisal: Tone Markovič
Fotografirala: Miran Jenko in Željko Iveković


AdmirorGallery 5.1.1, author/s Vasiljevski & Kekeljevic.
Website security test completed by https://www.security-audit.com