Srečanje Koroška - 9.6.2019

POJD' Z MENOJ V PLANINE

V nedeljo, 9. junija 2019, smo se člani Pohodniškega društva Novo mesto odzvali vabilu Slovenskega planinskega društva Celovec in se udeležili 48. srečanja slovenskih zamejskih planinskih društev.

Ob 6. 30 smo se izpred OŠ Bršljin z dvema kombijema in osebnima avtomobiloma podali na pot proti Celovcu, povezani s skupnim ciljem – počastiti naše zamejske kolege in prehoditi pot, ki so jo pripravili. Preko Ljubelja smo uspeli z rahlo zamudo prispeti v Škofiče. Naša zaskrbljenost je bila odveč, saj so nam organizatorji hitro pomagali urediti vse potrebno in nas počakali, da smo se pridružili veliki množici pohodnikov. Večina se je odpravila na pohodniško pot Jadvovca, dolgo 12 kilometrov. Pot je bila prijetna, četudi je sonce močno pripekalo,  a je ob pogovoru in srečanju s številnimi starimi znanci iz drugih društev minila v prijetnem vzdušju. Kljub visokim temperaturam in vzponu je bila nagrada na vrhu vredna vsakega truda, ko so se povzpeli na razgledni stolp Pyramidenkogel. Najvišji evropski stolp leseno-jeklene konstrukcije, visok 100 m in s 411 stopnicami,  je ponudil čudovit razgled na Vrbsko jezero, sosednje gore in jezersko pokrajino.

Nekaj se nas je odpravilo na pohodniško pot Jerberk, ki naj bi bila dolga 8 kilometrov, a so naši pametni telefoni ugotovili, da jih je bilo kar 10. Pot je vodila mimo lepo urejenih kmetij in skozi gozd. Tudi nas je na vrhu čakala nagrada – čudovit pogled na Vrbsko jezero, gotska cerkev, arheološki muzej, v katerem hranijo arheološke najdbe, stare 9000 let, in ostanki utrdbe iz obdobja preseljevanja.

Z obeh pohodov smo se vrnili  na skupni cilj pri športnem centru v Škofičah. Prostor je napolnila slovenščina v vseh narečjih in poudarila svojo mogočnost in dejstvo, da to ni le srečanje ljubiteljev hoje in planin, ampak je pomemben dogodek za vse Slovence, ki živijo izven meja domovine. Njim je še kako pomembno, da se čutijo kot del naroda in vsi zbrani smo to še kako ustvarjali. Gostitelji so nam postregli s hrano in pijačo, prisluhnili pa smo najrazličnejšim melodijam v izvedbi godbe z Jesenic ter čudovitemu nastopu tamburaške skupine Starabanda. V kulturnem programu so številni govorci poudarili pomen druženja in ohranjanja medčloveških vezi, povezav z naravo in materinščino. Predstavniki društev so se s toplo besedo hvaležnosti in darili zahvalili organizatorjem za gostoljubje in dobro organizacijo. V našem imenu je to odlično opravil Tone Markovič. Sledila je še plesna glasba ansambla Drava, ob kateri smo tudi zaplesali. Bližina Vrbskega jezera je bila preveč mamljiva, da bi se odpeljali domov, ne da bi preverili, kako je hladno, pa četudi smo nekateri vanj namočili le prst. A preden smo se odpravili tja, smo dobili pomembno spoznanje. Skoraj vsak, ki se je pogovarjal z nami, pa ni pomembno, ali je bil iz Gorice, Trsta, Benečije, Krasa ali z Gorenjske, je imel na Dolenjskem sorodnika, prijatelja, znanca – vsi so poznali Dolenjsko, zato smo res ponosni, da smo jo predstavljali, odšli iz Škofič.

Vožnja domov je ob prijetnem izmenjavanju vtisov, izkušenj in ob varni vožnji naših voznikov, ki smo jim seveda hvaležni, hitro minila. Ob 19.30 smo se polni lepih vtisov in dobre volje, četudi nas je čakal nadležni ponedeljek, pred OŠ Bršljin razšli.

 

Napisala Justina Husu

Fotografije: Darko Zaletel, Fredi Bančov, Tine Luzar in Tone Markovič

Srečanje planink in planincev MDO PD Dolenjske in Bele Krajine

Na soboto 25. maja se je naredil lep majski dan.  V društvu smo pripravili  brezplačen avtobus, a  se nas je zbralo samo osem, zato smo se do Trebnjega  odpravili z dvema avtomobiloma. Letošnji domačin srečanje je bil PD Trebnje. Večina nas se je odpravila iz Trebnjega, kjer se je začel daljši pohod na Debenec. Mlada planinka z novimi planinskimi čevlji pa se je raje odločila za krajši pohod iz Mirne. Ciril nas je vseh 53. v prijetnem tempu pripeljal pravočasno na Debenec. Najbolj so se nahodili Metličani, ki so se odpravili peš kar iz Metlike. Na pot so krenili že v petek zvečer.

Po pozdravnih govorih predsednika PD Trebnje, obeh županov občine Mirna-Mokronog in Trebnjega, predsednika MDO PD Dolenjske in Bele Krajine smo si ogledali čudoviti kulturni program, ki so ga nam pripravili gostitelji.

Za glasbo, hrano in pijačo je bilo poskrbljeno in hitro je minil čas, ko smo se morali posloviti. Hvala organizatorju za čudovito organizacijo in lep pozdrav do naslednjega snidenja.

 

Zapisal: Tone Markovič

Fotografije: Darko Zaletel

61366369_382852322574397_45472343476142080_n[1].jpg61439937_400708474107308_8631845050378092544_n[1].jpg61481417_830402317343121_3088511897381634048_n[1].jpg

SREČANJE VODNIKOV IN MENTORJEV DOLENJSKE IN BELE KRAJINE - 16.5.2019

V četrtek, 16. 5. 2019, smo se ob 16. uri, zbrali pri CŠOD  Lipa v Črmošnjicah, mentorji in vodniki z Dolenjske in Bele Krajine. Zbralo se nas je 19 iz 5 društev. Iz 7 društev se niso udeležili. Namen srečanja je bil, da se medsebojno spoznamo, izmenjamo dobre izkušnje z vodenjem mladih planincev in da spoznamo pot ob Divjem potoku in okolici.

Po pozdravu in predstavitvi udeležencev srečanja, je organizatorica današnjega srečanja ga. Majda Markovič, načelnica Mladinskih odsekov Dolenjske in Bele Krajine, predala besedo ga. Ireni Brajkovič, vodji CŠOD Lipa, Črmošnjice, ki je na kratko predstavila CŠOD, katerega smo si ogledali po vrnitvi s ture. G. Jože Žugelj, vodnik PD Semič nam je predstavil planirano turo in nas povabil na pot. Komaj smo prišli do Divjega potoka, že so nas navduševale brzice, tolmuni, slapovi, čudovita narava. Pot je urejena kot učna pot in jo redno obiskujejo otroci, ki prihajajo v CŠOD. Tudi drugih obiskovalcev je vedno več.  Zaradi vsakodnevnih padavin je bila pot mokra, na nekaterih delih tudi blatna in drseča. Divji potok je tako slikovit, razgiban, da nas je presenetil in zelo navdušil. Zapustili smo pot ob potoku in nadaljevali skozi Srednjo vas, Brezovico pri Črmošnjicah, prečkali cesto in se nad kamnolomov, po gozdu vzpenjali na vrh. Pot po gozdu se je ves čas vzpenjala in nas pripeljala na razgledno točko. Navdušeni smo bili nad razgledom na črmošnjiško dolino, na Mirno goro, Škrilj, Gače, Topli vrh,, Na razgledni točki je velik križ, skalna prepadna stena, ki je skrbno zavarovana z jeklenicami in urejen prostor za počitek. Sestopili smo krožno skozi gozd in ob potoku nazaj na izhodišče. Ogledali smo si igrišče in nekaj prostorov CŠOD, se okrepčali z okusno enolončnico in se pogovorili o turi in sodelovanju med društvi v bodoče.

Današnja tura nas je navdušila, zato jo bomo ponovno prehodili v družbi mladih planincev. Tudi z medsebojnim današnjim sodelovanjem smo zadovoljni in ga bomo v bodoče še okrepili.

Zapisala: Majda Markovič

Fotografije: Rudolf Skube, Majda in Tone Markovič

Naravovarstvena ekskurzija planincev Dolenjske in Bele krajine po Smrekovškem pogorju - 18.5.2019

Naravovarstvena ekskurzija planincev Dolenjske in Bele krajine po Smrekovškem pogorju

Maj, mesec cvetja in najbolj primeren mesec za sprehode v naravo, je letos najbolj deževen v zadnjih letih. Kljub dolgotrajnemu slabemu vremenu in slabi napovedi smo se ljubitelji gorske narave, gorski stražarji in varuhi gorske narave v soboto, 18. maja 2019 odpravili na Smrekovec. Avtobus je bil poln, za njim pa tudi kombi. Najlepše pa je bilo to, da smo se zbrali kar iz devetih planinskih društev MDO PD Dolenjske in Bele krajine.

Smrekovško pogorje leži na severovzhodnem območju Kamniško-Savinjskih Alp, je kopaste oblike in se razteza 10 km v dolžino. Nahaja se na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline. Bogato je s površinskimi vodami, potoki, zato je rezervoar pitne vode za naselja pod njim.

Smrekovec je naša edina gora vulkanskega nastanka. Vulkan je bil aktiven v geoloških obdobjih terciarja. Tako smo spoznali kamnini andezit in andezit tuf.

Na pogorju je ohranjena izjemna biotska pestrost, saj na njem raste 385 rastlinskih vrst, od tega 26 ogroženih. Skoraj vsi smo prvič videli iglavec cemprin, manj znano drevesno vrsto bora. Vršni del pogorja in gozdovi so dom ogroženim živalskim vrstam. Najbolj znana sta divji petelin in ruševec. Ohranile so se tudi nekatere redke vrste ptic in metuljev. Ob poti smo občudovali velika mravljišča, naleteli smo tudi na sledi divjega petelina v snegu.

Travniki in gozdovi Smrekovca so še uspeli ohraniti naravo, ki je naša izjemna dediščina. Kako so jo uspeli ohraniti pa nam je povedal predsednik Naravovarstvene zveze za Smrekovec in dolgoletni predsednik PD Velenje Jože Melanšek, ki nas je pričakal v Planinskem domu na Smrekovcu. Dobili smo nekaj idej, kako varovati in ohranjati naravo. Zlasti nam je bil všeč napis na koči:

»V planinski raj vstopaš zdaj,

naj hrup motorja ga ne zmoti.

Živali, rože so tu doma,

spoštljivo stopaj po tej poti.

Odpri oči, srce, prisluhni vsej lepoti.

Za sabo pusti le stopinje.«

Ti verzi in pa Marjan Denša, vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov ZGS OE Nazarje, so nas spremljali na poti na vrh Smrekovca (1577 m), kjer nas je presenetila piramida s skrinjico. Pot smo nadaljevali še na Krnes.Ob počitkih smo imeli večkrat po pet ali več minut za varstvo narave. Vse te minute je prevevala velika ljubezen do narave in seveda ogromno znanje našega vodje Marjana.

Proti koncu ekskurzije se je pokazalo sonce. Žal nam je bilo, da ni bilo razgledov s Smrekovca, bili pa smo veseli, da je deževalo samo takrat, ko smo se vozili z avtobusom. Ker je bilo na vrhu nekaj majskega snega, smo se ga kljub temu razveselili. V koči se nam je najbolj prilegla enolončnica smrekovški pisker.

Po ogledu info točke pod kočo, smo svečano sprejeli medse 6 novih gorskih stražarjev iz treh planinskih društev.

Pri avtobusu pa sta nas pred odhodom z dobrotami in vinom presenetila še nova babica in dedek iz Metlike, ki sta dobila vnučka.

 

Zapisala: Rozi Skobe, foto: Marija Zupančič, Rudi Skobe, Marjan Denša, Igor Pucelj, Miloš Primc

Primorski del SPP - 2. in 3. maj 2019

Tokratno tridnevno druženje, ki je potekalo po primorskem delu Slovenske planinske poti (SPP) se je zaradi slabega vremena žal spremenilo v dvodnevno. V četrtek 2. maja se nas je kljub zelo neugodni vremenski napovedi 11 članov Pohodniškega društva Novo mesto z avtomobili odpeljalo do Matavuna, kjer smo parkirali na parkirišču pred recepcijo svetovno znanih Škocjanskih jam. Tam smo si vtisnili že prvi žig SPP.

Po krajših orientacijskih težavah smo le našli pot in zakorakali skozi vasico, takoj za njo pa levo v gozd. Tudi v nadaljevanju smo imeli ob poti številne orientacijske težava vse do Markovščine. Pot nas je na začetku vodila ob suhi strugi, v nadaljevanju pa ob potočku mimo Podgrada pri Vremah na Artviže. Po novem je na Artvižah tudi točka SPP. Seveda smo si v naše Dnevnike vtisnili nov žig, prijazni domačin pa nam je ponudil pijačo, ki je prav prijala ob dobrotah iz nahrbtnika. Nadaljevali smo z rahlim spustom in iskanjem poti mimo Slivja poti proti Markovščini. Tam smo zopet naredili krajši počitek, nato pa se je začel vzpon proti Slavniku mimo Skadanščine. Zaradi opazovanja številnega in raznovrstnega cvetja ob poti smo prispeli na Slavnik šele okoli 18. ure. Prijazni oskrbnik nam je postregel z zasluženo večerjo, seveda nismo pozabili v dnevnike vtisniti tudi tretjega žiga. Po krajšem klepetu pa smo legli v mrzle postelje v upanju na kolikor toliko ugodne vremenske razmere v naslednjih dveh dneh. Drugi dan smo po zajtrku naredili še spominsko fotografiranje in se v močnem vetru odpravili proti Prešnici. Med potjo so nas pozdravile številne potonike in prva nevihta. V vasi sta nas že čakala Tone in Majda. Zaradi dežja smo se odločili, da Tone odpelje oba voznika po naša avtomobila in ju pripeljemo v Prešnico, od koder so jih trije pohodniki prepeljali na Socerb. Preostali pa smo se znova podali na pot. Pretežno ravninska pot nas je v dveh urah pripeljala mimo Petrinje in Svete jame do gradu Socerb. Tu nas je na gradu čakal žig. Ponovno združeni smo se glede na slabe vremenske razmere odločili, da gre ena udeleženka naprej z avtom do Ospa, ostali pa nadaljujemo peš do Hostla pod kostanji v Ospu, kjer je bil predviden zaključek drugega dne. Ob prihodu v Osp je ponovno močneje deževalo, pa tudi napoved za naslednji dan je bila z napovedanim celodnevnim dežjem izredno slaba. Zato smo se odločili, da naš pohod skrajšamo za en dan in ga predčasno zaključimo. Na poti proti domu smo si na Črnem Kalu privoščili še pozno kosilo. V Novo mesto smo se vrnili okoli 19. ure.

 

Tekst in fotografije: Martin Luzar

20190502_141143.jpg20190502_123315.jpg20190502_141156.jpg20190502_165446.jpg20190502_170548.jpg20190502_170859.jpg20190503_080026.jpg20190503_080117.jpg20190503_082715.jpg20190503_090815.jpg20190503_090827.jpg20190503_091151.jpg20190503_124139.jpg