Gorjanci neznani znanci

Včasih sem bil čez sto krat na leto pri Gospodični, neštetokrat na Trdinovem vrhu in  pri Miklavžu, večkrat sem tudi prehodil Kobile iz samostana Pleterje do Gaberja. Tudi pri planinskem domu Vodice sem že bil. Iz Sošic sem šel na vrh Gorjancev, iz Vrhpolja na Polom, iz Dolža na Rute. Nabiral sem čemaž in jurje, glogovo in bezgovo cvetje, pobiral smeti in jih nosil v dolino. Kopal sem se v lastnem potu, se neuspešno izmikal dežnim kapljam, padal in vstajal na zasneženih gorjanskih košenicah, krtačil blatne hlače in zdravil krvave žulje. Vendar Gorjancev nisem spoznal. Hodil sem vedno po stalnih poteh, hitel do zastavljenih ciljev in se hvalil z doseženim uspehom. Bil sem ponosen nase, da poznam različne poti do samega vrha svete Jere.

 

Letos pa sem šel s Pohodniškim društvom Novo mesto iz vasi Mihovo na Laško pot, skozi gozd, na Gorjance. Hudourniška Pendirjevka je Gorjance dobesedno razdelila na dvoje. Potok je dobil ime po langobardskem kralju Pennodunariusu, domačini pa so ga poslovanili v Pandir. Hodili smo strmo v hrib, mislim, da po neki pradavni kontrabantski poti do križišča s staro trgovsko potjo med Žumberkom in Dolenjsko. Po tej poti so naši predniki tovorili odojke in dobrote vseh vrst iz ene pokrajine v drugo. Za nami je bil hrib »Grobišče«, kjer so baje našli nekaj grobov iz predrimske dobe. Nismo šli naprej po trgovski poti, spet smo izbrali kontrabantsko bližnijco. Menda se rokovnjači še zmeraj skrivajo v goščavju Gorjancev in prežijo na bogate popotnike. Previdnost je božja mast. Strmo smo se podali do grebena na Ravni gori. Zanimiva neoznačena pot, skoraj že brezpotje. Nadaljevali smo po udobnem ravnem makadamu, a le nekaj korakov, potem pa smo zavili na travnik proti hrvaški meji. Pot do Planinskega doma na Vodicah je divja in zaraščena. Dobro, da sem bil bolj zadaj, ker so prvi pobrali vso pajčevino in roso z vej grmovja, ki nas je neusmiljeno pretepalo med hojo. Tudi psička Bona je pobrala vse klope, ki so se kasneje lepo videli na njenem svetlem kožuhu.

 

Planinarski dom na Vodicah je 835 m visoko zatočišče planinskega društva Dubovac iz Karlovca. Oskrbnika doma sta nas prijazno sprejela, tudi Bona je dobila svojo porcijo bistre pijače. Nismo prav dolgo počivali. Spustili smo se spet po neki pozabljeni poti do slapa Sopote. Spet smo se tepli z mladimi vejami in trnovimi poganjki. Ta slap je največji v pogorju Žumberačke gore in eden največjih v Hrvaški. Nahaja se na začetnem kraku kasnejše reke Kupčina in je visok 40 metrov in sestavljen iz treh kaskad. Nastal je zaradi tankega sloja apnenca na dolomitskih kameninah. Na koncu slapa je opuščeni mlin. Ogledali smo si vse. Divje in nenavadno za Gorjance.

 

Vrnili smo se nazaj na greben Gorjancev, na Trdinovo pot, mimo Špilerjeve špice proti Javorovci, na evropsko peš pot E7 na Prag lovske družine Šentjernej. Lovcev ni bilo, divjadi in divjakov tudi ne, ker smo bili že precej zdelani.

 

Zadnji biser naše prehojene poti je bila soteska in struga potoka Kobile. Svet popolnoma drugačen od »turističnih« Gorjancev. Spet povsem divji teren, voda se igra z dolomitskimi skalami, odnaša apnenčaste gmote in se umika dolomitskemu kamenju. Vse skupaj ni veliko, ima pa vse značilnosti kraške pokrajine. Saj Slovenija tudi ni prav velika dežela. Če je ta divjina mene prepričala s svojo lepoto, mora biti že nekaj izjemnega.

 

Po močvirnem terenu, polnem že cvetočega čemaža in razigrane in nagajive Kobile  smo se vrnili nazaj v urejeno civilizacijo. Tako divjih in lepih Gorjancev si tudi v mislih nisem mogel  misliti, kajti moje misli si tudi v mislih ne morejo misliti, da mislijo.

Miran iz Boršta

Fotografija-0007.jpgFotografija-0008.jpgFotografija-0009.jpgFotografija-0010.jpg


AdmirorGallery 5.1.1, author/s Vasiljevski & Kekeljevic.
Website security test completed by https://www.security-audit.com