Viševnik 2050m - 4.1.2020

Kot že leta smo se tudi za prvo letošnjo turo zbrali pred Osnovno šolo Bršljin. Naš tokratni cilj je bil 2050 metrov visoki Viševnik. Gora v Julijskih Alpah, ki je v zimskem času zaradi svoje lege in težavnosti verjetno naj pogosteje obiskana. Mi smo se z avtomobili zapeljali na Pokljuko, naše jeklene konjičke smo parkirali pod smučiščem in že na začetku strmo zagrizli v breg. Sprva je bilo snega bolj malo, proti koncu smučišča pa ga je bilo že dobrih 15 centimetrov. Tudi pot je bila vedno bolj zglajena od hoje, kar je bil razlog, da se nas je večina že pred vrhom smučišča nadela dereze, ostali pa na prvi ravnici na Avšju. Tako opremljeni smo nadaljevali na Plesišče, kjer se nam je prvič v pravem smislu odprl pogled, tako proti našemu cilju kakor tudi preko Bohinja na Spodnje bohinjske gore. Nadaljevali smo mimo macesnov in naprej po jugo-vzhodnem pobočju na vrh, kjer je bil sneg kar lepo spihan. V vršnem delu grebena smo lahko opazovali igro narave in številne opasti, ki jih je naredil veter in so za nas lahko izredno nevarne.

Na vrhu smo si privoščili daljši postanek v lepem sončnem vremenu in skoraj brezvetrju smo lahko opazovali velik del naše Slovenije. Še posebej pa se nam je pogled mudil po Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško – Savinjskih Alpah. Seveda smo tudi pomalicali in naredili nekaj čudovitih posnetkov.

Ko je napočil čas za povratek smo se razdelili v dve skupinici. Ena se je vrnila na izhodišče po poti vzpona, druga pa je prečila glavni greben in se spustila na Srenjski preval. V nadaljevanju smo se spustili v krnico Jezerce, med spustom pa smo izvedli še prikaz in trening zaustavljanja s cepinom. Nadaljevali smo pod pobočjem Viševnika oziroma nad planino Konjščica nazaj na izhodišče. V bližnjim hotelu smo poiskali preostale člane, malo poklepetali in se odpravili proti domu.

 

 

Tekst: Martin Luzar

Fotografije: Martin Luzar, Natalija Šintler in Mladen Živković

20200104 1200.jpg20200104 1300.jpg20200104_092323.jpg20200104_103856.jpg20200104_105158.jpg20200104_111012.jpg20200104_111225.jpg

 

Mehovski hrib (571m) - 21.12.2019

Za zadnjo turo v letu smo si izbrali Mehovski hrib. Kljub slabi vremenski napovedi se nas je na Prepihu zbralo 18 pohodnikov. Z avtomobili smo se odpeljali do Jurne vasi. Ker je začelo rahlo deževati smo se odpeljali do Podgrada, tam pa smo se odločili da turo odpovemo. Vrnili smo se na Prepih, kjer so nekateri poravnali članarino za prihodnje leto. Po krajšem kulturnem programu smo se poslovili in odšli domov.

Zapisal: Branko Dolinar

Fotografije. Tine Luzar in Tone Markovič

20191221_102639.jpgmehovo3.jpgmehovo1.jpgmehovo4.jpg20191221_093455.jpg

 

Izlet v neznano - 7.12. 2019

Tokratni pohod smo začeli pri Šparu v Žabji vasi. Napotili smo se v smeri Gorjancev. Po markirani poti smo mimo Šentjošta prišli do potoka Klamfar. Za nekdanjim Kočevarjevim mlinom smo krenili strmo v breg do zaselka Hrib pri Orehku. Tu nas je v svoji rojstni hiši pričakala naša članica Mari Kastelic in nam ponudila čaj, kavo in kuhančka. Seveda tudi piškoti niso manjkali. Po krajšem počitku nam je Tanja še zrecitirala Prešernovega Povodnega moža. Sledila je še ena gasilska in že smo krenili naprej. Prečili smo cesto in se spustili v smeri Velikega Slatnika. Že pred vasjo smo prišli do Mahove poti, po kateri smo nadaljevali mimo Trdinovega okna do Velikega Slatnika. Med krajšim postankom na pokopališču smo se ob grobu Jozefa Macha spomnili kaj je ta mož naredil za vas in okolico. Nadaljevali smo po Machovi poti do Malega Slatnika, kjer smo, kot je za tovrstni pohod v navadi, v gostilni pri Štefanu zaključili s tradicionalnim kosilom.

 

Fotografije in zapisal. Tine Luzar

20191207_094911.jpg20191207_093919.jpg20191207_104245.jpg20191207_112803.jpg20191207_113315.jpg79234270_372604723548404_1463432277009629184_n.jpg78757145_881858492230093_3840207689024012288_n.jpg20191207_084928.jpg20191207_090351.jpg20191207_091555.jpg20191207_093218.jpg

Vrtača, Svačica, Stol, Ljubeljščica, 5. in 6.10.2019

Na razpis Pohodniškega društva Novo mesto za zanimivo dvodnevno turo po osrednjem delu Karavank, dne 5.in 6. septembra 2019, smo se prijavili: Maja Luzar in njen Čester (osemletni bigel), Željko Ivekovič, Igor Cibic, Božo Mlakar, vodnik Tine Luzar in jaz.

Vremenska napoved je bila ugodna, realnost pa še boljša saj nas je lepo, hladno jesensko vreme spremljalo ves čas, dež je padal le v soboto zvečer, ko smo ga opazovali skozi okno toplega zavetja koče na Zelenici.

Z mejnega prehoda Ljubelj smo v zgodnjih jutranjih urah prišli do koče na Zelenici, kjer smo se predstavili prijaznim oskrbnikom, potrdili rezervacijo sobe in v njej pustili stvari za naslednji dan. Sama sem se odločila, da na Stol po ferati s severne strani ne grem, zato sta v sobi ostala tudi čelada in varovalni pas. Maja je tako odločitev sprejela že v dolini.

Vsi skupaj smo se podali po pobočju Vrtače do sedla, se spuščali in dvigovali po izmenjaje kamniti, meliščni in travnati poti v smeri Stola oz. do Svačice preko Sklede.   Ob kratkih vmesnih postankih smo občudovali na levi strni severno pobočje Begunjščice, v daljavi smo videli vse do Krna, pred nami pa se je dvigovala mogočna gmota vzhodnega pobočja Stola. Na razpotju, kjer se v desno odcepi pot proti Celovški koči in levo proti  Svačici , smo se ločili. Kuža, Maja in jaz smo krenili desno na Svačico, moška ekipa pa se je spustila proti Celovški koči in nadaljevala po severni strani Stola (ferati), na vrh.

Svačica je del glavnega grebena Karavank. Vzpon ni bil zahteven. Posamezni raztežaji pa so bili za Česterja le previsoki in prepadi prenevarni, zato sem razglede z vrha pri križu občudovala sama.   Videla sem vse, kar se vidi s Stola, pa še njegovo severno steno. Res mogočno.

Z Majo in Česterjem sva se v počasnem tempu vrnili do sedla, kjer sva po postanku, da sva spustili naprej skupino postojnskih planincev, krenili malo pod grebenom proti vrhu Vrtače.   Z vrha sva pohiteli v dolino, ker je vlekel severni veter, ki je preganjal nevarne deževne oblake. Na poti proti Koči na Zelenici smo se ves čas prehitevali s prijazno skupino Postonjčanov.

Komaj sva se okrepčali z odličnim ričetom, že so prišli naši fantje s Stola. Izmenjali smo si svoje vtise o vzponih, pri čemer so bili seveda njihovi veliko bolj zanimivi. Oskrbniki so nas po večerji pogostili še z odličnim pecivom. Vse nas je premagovala utrujenost in kmalu smo se drug za drugim znašli v prijetni topli sobi za spanje.

Zbudili smo se v čudovito jasno jesensko jutro. Vzhajajoče sonce je obarvalo zlato pobarvano listje in jesenski macesni so zažareli. Po obilnem samopostrežnem zajtrku so se Tine, Igor in Božo povzpeli na Triangel po ferati Spodnji plot, ostali trije s kužkom pa smo prišli na vrh po vzporedni poti. Maja in njen Čester sta se tu poslovila.

Čakal nas je greben Ljubeljščice in pot do starega Ljubelja – zelo zahtevna neoznačena steza. Res je bila taka: sprva med ruševjem, strma in spolzka od večernega dežja, v nadaljevanju pa kamnita z gruščem, krušljiva, brez klinov in jeklenic, po strmem melišču, malo gor, pa spet dol. Brez pomoči fantov ne bi šlo. Vzpon na Jalovec pred meseci je bil zame lažji kot to. Zadovoljstvo po zaključku te drzne avanture je bilo popolno. Od  Povne Peči nas je do koče na starem Ljubelju vodila lepa gozdna pot. Tam smo se podprli s pijačo in še zadnjo hrano iz nahrbtnikov, naredili še nekaj posnetkov na vrhu stare makadamske  ljubeljske ceste in se po njej spustili do avtomobila.

Pot domov je minila ob prijetnem kramljanju in dremanju zaradi utrujenosti, razen voznika seveda. V Mirni Peči smo se poslovili polni zadovoljstva in z načrti za še kaj podobnega.

Napisala in fotografije: Melita Volk Ivekovič

SLIVNICA (1114m) - 16.11.2019

V soboto, 16. 11. 2019, smo se samo štirje odpravili na Slivnico. Ker je sreča na strani pogumnih, smo tudi mi imeli srečo in se suhi vrnili s prijetne ture. Na Slivnico smo se povzpeli iz Cerknice in tudi sestopili po isti poti. Z razgledišč in iz pred koče smo si ogledali Cerkniško jezero, ki je zelo veliko zaradi dolgotrajnih padavin. Z vrha je bil razgled res veličasten in prostran. Ob prihodu v Cerknico smo se odločili, da si gremo ogledati še Bloško jezero. Navdušila nas je zanimiva narava, jezero in številne velike lesene skulpture. Ob jezeru je nekaj zelo zanimivo zgrajenih brunaric iz zelo debelih debel, korenin, zvitih ali razvejanih debel. Bili smo navdušeni. Med vožnjo smo opazovali okolico in zadovoljno klepetali.

Napisala: Majda Markovič

Fotografije: Darko Hrnčič in Igor Pucelj

20191116_093150_HDR.jpg20191116_093156.jpg20191116_093956_HDR.jpg20191116_094755.jpg20191116_094839_HDR.jpg20191116_094919_HDR.jpg20191116_095515.jpgIMG_20191116_081737.jpgIMG_20191116_093222.jpgIMG_20191116_094938.jpgIMG_20191116_095159.jpg