SÄULECK - 5.9.2020

POHOD NA SÄULECK

 

Malo pred 4.00 uro zjutraj smo se v soboto 5.9.2020 s Pohodniškim društvom Novo mesto zbrali pred OŠ Bršljin, kjer smo si po opravljenem merjenju telesne temperature in porazdelitvi oseb v kombije nadeli obrazne maske (zaščita proti Covid 19) in pričeli našo vožnjo proti Avstriji.

Nočna vožnja se je preko Villacha in Mallnitza začela preobražati v jutranjo in se tudi zbistrila pred Hohe Tauern (Visoke Ture) tako, da smo jih lahko v jutranjem soncu občudovali v vsej njihovi lepoti. Zavili smo proti manjšemu kraju po imenu Dösen in se po vijugasti cesti miže na desno oko (zaradi prepada) dvigovali proti parkirišču, na višini okoli 1.400 mnv. Tam so nas pričakale poskočne kravice, ki so si svojo radovednost nad prišleki tešile z drgnjenjem rogov ob stranska ogledala parkiranih vozil. Nekatera ogledala smo uspeli rešiti, druga pa so verjetno kasneje žal podlegla pod težo pritiska mukajočih travojedk.

Ne glede na vse smo odločno zakorakali našemu namenu naproti, ki je tisti dan bil; osvojiti ženski 3 tisočak po imenu Säuleck. Mimo hišk Janka in Metke, ki ju ni bilo doma, smo fotografiranje pričeli ob prvem jezercu po imenu Konradlache in občudovali čudovito naravo z mnogimi vodotoki, potočki in zelenjem mnogoterih odtenkov. Pot se je pričela dvigati mimo koče Dösner hütte in Konrad hütte na višini 1.976 mnv, do katere smo potrebovali dobro uro, nato pa še eno do koče Arthur von Schmid House, ki je že na 2.281 mnv in ob njej zazrli v jezero Dösnersee, v katerem se je hudomušno že zrcalilo sonce. Tam smo si celo dovolili počitek in ob hidraciji iz različnih brezalkoholnih virov nekateri bolj, drugi manj opazovali mogočni Säuleck, ki je iz imaginarnega sveta vsakega od nas čedalje bolj postajal realnost, dolga vsaj 2 uri in pol. Očarani nad njim smo zakoračili po označeni poti, ki pa je bila nekaj povsem drugačnega kot prej. Hodili smo po granitni kamnini vseh oblik in velikosti. Nekatere plošče so bile stabilne, druge pa ne in ravno to je od vsakega od nas zahtevalo čuječo hojo brez gostega besedičenja. Pot se je precej vzpela, sploh pod grebenom gore, nato pa je bilo tu pa tam potrebno tudi prestaviti pohodne palice v drugo roko in se malce oprijeti s prosto ter se povleči naprej. Kar se mene tiče mi na trenutke ni bilo lahko. Mati narava je pri moji kreaciji šparala pri dolžini nog, zato sem morda na poti imela še večje izzive od drugih višjih planincev. A ker je bila prava volja in motivacija, se je tudi vrh približeval z vsakim korakom bolj. Nekaterim s težavami so oporo nudili planinski vodniki, ki so v tem delu resnično pokazali svojo pravo naravo in tako pomagali, da smo skoraj čisto vsi osvojili vrh Säuleck na 3.086 mnv.

Krst tistih, ki smo na taki višini bili prvič je bil na moje veselje le stisk roke vodnika, ki pa sem ga začutila zares pristnega in srčnega. V njegovih očeh se je zrcalila vera, da nikoli sploh ni podvomil v nas. Malo naprej je bil visok križ, ki je še podprl to simboliko… morda pa sem gledala le skozi »rožnata očala« prve izkušnje tri tisočaka. Kdo ve… Na vrhu je bil razgled čudovit. Visoke Ture, Dolomiti, Karnijske in Julijske Alpe, Grossglockner in bližnja Ankogel ter Hochalmspitze… so ponosno segali proti nebu. Sem pa bila kar presenečena, saj sem pričakovala več snega na takšni višini, tudi po drugih okoliških gorah…. Tisti sendvič, ki sem ga na vrhu pojedla je bil najboljši na svetu, predvsem pa najvišji, od vseh njegovih predhodnikov iz objema mojega nahrbtnika.

Nazaj smo šli po isti poti. In z vsakim korakom sem se čedalje bolj zavedala dejstva, da si na vrhu šele na pol poti… Daljšo pavzo smo si privoščili pri koči Artur von Schmid, kjer je tista nudel juhica ponovno privezala mojo dušo in vrnila nekaj od barve na moj obraz. H kombijem, ki na srečo niso utrpeli različnih podvigov navihanih gorskih krav, smo se vrnili okrog 20.30 v trdni temi.

Vsebine nočne vožnje proti Novemu mestu se ne spomnim dobro vem le, da sem tu in tam le odprla oči in tiho občudovala vzdržnost fokus obeh šoferjevo na cesto. Kljub pozni uri sem doma polna vtisov težko zaprla oči, a preden me je odneslo v deželo sna, sem vedela, da si želim ta vzpon še kdaj ponoviti.

 

Natalija Šintler

Družinski planinski tabor – Vogar 2020

Pohodniško društvo Novo mesto je izvedlo že deveti zaporedni planinski tabor, kateri je bil letos obarvan družinsko, posebej namenjen mladim planincem in medgeneracijskemu druženju v planinah. Skupno 34 članov, od tega 20 otrok in 14 odraslih smo od 10. do 14. 8. 2020 preživljali planinsko obarvane dneve v osrčju Triglavskega narodnega parka, severno od Bohinjskega jezera. Nastanjeni smo bili v Kosijevem domu na Planini Vogar, 1050 m.

 

Naš tabor smo pričeli v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru z ogledom spomenika prvopristopnikom na Triglav, kateri so ga osvojili 25. avgusta 1778. Sledilo je kopanje v osvežujoči vodi (tisti dan je njena temperatura merila 22 stopinj) Bohinjskega jezera, na severni strani jezera. Po kopanju so se mladi planinci in nekaj odraslih podali na pohod od jezera do doma na Vogarju, kjer smo se ta dan, v poznih popoldanskih urah nastanili. Vozniki smo v času prvega pohoda poskrbeli za dostavo opreme v dom in parkiranje vozil. Drugi dan tabora smo le delno izpolnili načrtovani pohod. Od doma smo nameravali hoditi do Planine v Lazu, 1560 m, vendar smo naš pohod zaradi padavin, ki so nas ujele na poti, zaključili v koči na Planini pri Jezeru, 1450 m, od kjer smo se po okrepčilu vrnili v dom. Tretji dan tabora smo obiskali bližnjo Planino Vodični vrh, 1486 m ter četrti dan uspeli osvojiti že prej načrtovano Planino v Lazu, 1560 m, kjer smo si ogledali sirarno in stan z lesenim kuriščem. Peti dan tabora, ki je bil tudi naš zadnji dan, smo se od doma peš podali proti Bohinjskemu jezeru, od tam pa do plezališča Bellevue, kjer smo ob pomoči alpinista poizkusili plezanje. Vsak dan smo v popoldanskem času ustvarjali ali pa se izobraževali o temah planinske šole. Pohvala vsem 25 udeležencem, kateri so z uspešno opravljenim izpitom tudi opravili planinsko šolo. Večere smo preživljali ob zabavnih družabnih igrah in planinskih pogovorih. Kosijev dom na planini Vogar nam je nudil prijetno bivanje v urejenih sobah, uporabo skupnih prostorov ter postrežbo z okusno hrano in gostoljubnim osebjem. Hkrati je bil tudi praktično izhodišče za naše pohode.

 

Veseli nas, da smo v teh petih dneh, katera so sicer zaradi pestrosti programa minila prehitro, varno uspeli doseči zastavljane pohodniške cilje, stkali nova in utrdili stara prijateljstva, se družili v prijetnem planinskem vzdušju, širili naša znanja in obzorja, živeli zdrav življenjski slog ter obogatili življenja z novimi doživetji. Za organizacijo in vodenje tabora, da smo lahko dosegli in doživeli vse navedeno, se lepo zahvaljujemo predsedniku društva Tonetu Markoviču. Za finančno pomoč pri izvedbi tabora pa se zahvaljujemo Mestni občini Novo mesto in Fundaciji za šport.

 

Zapisala: Klavdija Dolinar

Fotografije: udeleženci tabora

Cjajnik, 1965m

Planirano turo na Bavški Grintavec sem moral zaradi slabega vremena v soboto najprej prestaviti na nedeljo, kasneje pa odpovedat. Kot nadomestilo sem prijavljenim ponudil Cjajnik. Tako se nas je 5 udeležencev podalo čez mejo v sosednjo Avstrijo, točneje do planinske koče Košutahaus, ki se nahaja na severni strani pod grebenom Košute. Tam je bil tudi začetek našega vzpona in seveda cilj, saj je šlo za krožno turo. Najprej skozi gozdiček, pa skozi rušje in na koncu po melišču smo se povzpeli do izhodišča plezane poti. Na izhodišču smo si nadeli čelade in komplete za samovarovanje ter zagrizli v steno. Po približno dveh urah smo dosegli v meglo zavit vrh Cjajnika. Po krajšem postanku in malici nas je čakal še zelo zahteven sestop z vrha proti grebenu Košute, ki se s severne strani strmo dviguje in ločuje Slovenijo in Avstrijo. Nadaljevali smo po razgibanem grebenu Košute čez Macesje. Sledil je še zadnji vzpon na Košutnikov Turn. S Košutnikovega Turna smo se vrnili pod vznožje zadnjega vzpona, nato pa nas je čakal zelo zahteven in atraktiven sestop po ferati. Kaj kmalu nas je pričakala še atrakcija dneva, pravi viseči most, preko katerega smo se preselili na sosednjo malo manj krušljivo steno in se po njej spustili na melišče. Sledil je spust po melišču do prvih grmičkov, v nadaljevanju pa skozi gozd nazaj na izhodišče.

 

Tekst in fotografije Martin Luzar

Markiranje kolesarske poti

Naše društvo je prevzelo na prošnjo vodstva planinske zveze  pot za turno kolesarstvo od Krške vasi do gradu Podsreda. Pot poteka po delu planinske poti in po enem delu tudi po evropski peš poti, zato se tudi drugače rišejo markacije. Kjer poteka samo kolesarska pot je markacija belo modra (pedalo), kjer pa poteka po planinski poti je pa pod markacijo modra črta kar pomeni da je ta pot namenjena pešcem in kolesarjem.

Kjer je bilo možno smo nalepili nalepke, drugje smo pa narisali markacije in smerne puščice in obsekali veje. Obnovili in popravili smo vse markacije na tej poti ker so prejšnji skrbniki te poti imeli slabo narejeno.

Pot je sedaj urejena, postavili bomo pa še smerne table na tej poti, tako da bo še bolje označena.

 

Zapisal: Pavel Golob

Fotografije: Igor in Pavel

83847645_395725544721419_2772665723610375126_n.jpg106670379_629224504655602_6597900754023833400_n.jpg106722894_599312667379994_3634414322368135024_n.jpg106896416_276210143604219_8827853773470657742_n.jpg106905798_649902058946238_5559382674832782437_n.jpg106909152_277529340184347_255413217862197483_n.jpg106914460_2814420872123390_2214820275846311146_n.jpg106960542_961018384344411_2869529912671289702_n.jpg106986254_374668096842987_302196645808112916_n.jpg106986300_950521982059439_8475955091051309967_n.jpg106987055_941291473011327_6662544014931070633_n.jpg106992540_3041541582597463_5163903950469747177_n.jpg107089940_629702784310510_8827968868071926973_n.jpg

 

Debela Peč 2014 - 20.6.2020

V soboto, 20.6.2020, se nas je 20 planincev zbralo pred OŠ Bršljin in se z osebnimi avtomobili odpeljalo na Pokljuko. Naš pohod smo začeli na planini Zajavornik. Po slabi uri smo prispeli do Blejske koče na Lipanci, kjer smo si privoščili krajši počitek. Za vzpon do vrha Debele peči smo potrebovali uro in pol. Ker je bilo na vrhu precej vetrovno smo se na hitro fotografirali in požigosali knjižice in se po isti poti vrnili do Blejske koče. Sledil je daljši počitek za okrepčanje in nato spust do naših vozil in vrnitev domov, kamor smo prispeli ob 18.30. Kljub slabši vremenski napovedi smo turo opravili brez dežja.

 

Zapisal in fotografiral: Branko Dolinar

P6200676.jpgP6200681.jpgP6200682.jpgP6200674.jpgP6200686.jpgP6200689.jpg